Grajsko-bolnišnični dan

Vse skupaj se je pravzaprav začelo že preteklo sredo, ko sem od Sandrce dobila MMS hodnika v zapuščeni bolnišnici. Da z Urošem obožujeva zapuščene objekte, že vemo, zato sem seveda morala izvedeti lokacijo te bolnišnice, da bi jo lahko ob prvi priliki obiskala - no, razen če bi bila nekje v Ameriki. Tako pa sem izvedela, da sploh ni tako zelo daleč (kaj v Sloveniji pa pravzaprav je tako zelo daleč?), v Topolšici, in da niti ni samo ena, ampak celo dve. In jaz seveda ne bi bila jaz, če ne bi takoj začela delat plana, kako bova prišla do tja, kaj vse si bova še pogledala in kaj vse poiskala. In uspelo mi je splanirati nekakšen grajsko-bolnišnični dan z dodatkom dveh jezer, ene cerkve, ene spominske sobe in ene vile. In Tita. 

Zjutraj sva tako vstala, pozajtrkovala in vzela pot pod noge. Najprej naju je pot zanesla do gradu Žovnek, menda enega najstarejših gradov na Slovenskem. Luštne razvaline, lep stolp, ki so ga pred kratkim obnovili in je notranjost menda res lepa. Z gradu je tudi krasen razgled na Žovneško jezero. Nekdo je sicer pozabil zapreti okna, tako da naju je precej prepihalo, ampak se nisva pustila. 

Nato sva naredila hiter postanek pri Braslovškem jezeru, ampak sva se kar hitro pobrala naprej proti Topolšici. Bolnišnici, o katerih je govorila Sandrca, sva videla, še preden sva parkirala. Preden pa sva se podala na raziskovanje, sva obiskala še spominsko sobo nemške kapitulacije in se zabavala ob pogledu na oblečena drevesa.

Bolnišnici naju nikakor nista razočarali. Zgornja je nekoliko večja in ne tako strašna kot spodnja. Široki hodniki, ogromna okna, ogromno svetlobe. Sicer povsem izpraznjena (z izjemo enega veceja), ampak si kar lahko predstavljaš, kje je bilo kaj.

Ko si spodnjo bolnišnico ogleduješ s ceste, vidiš, da je morala biti to res lepa hiša. Uroš je rekel, da bi jo kupil za 100 € in jo obnovil, ampak mislim, da bi bilo ceneje, če bi jo porušil in še enkrat zgradil. Potem pa prideš noter ... Povsod črepinje, prah, potem poskočiš, ko veter zaloputne okno, greš po stopnicah, hočeš stopiti v eno sobo, pa vidiš, da so tla nekoliko udrta, spet poskočiš, ko veter zaloputne okno, in vse skupaj ječi. Če bi bila notri ponoči, bi po moje zdržala pri zdravi pameti do prvega sunka vetra.

Iz Topolšice sva jo mahnila do cerkve svetega Jakoba, nato pa v Šoštanj v lov za drugimi ostanki gradu. Ostanki Pustega gradu še zdaleč niso toliko markantni kot ostanki Žovneka, pa vendar je bil sprehod do njih prav prijeten. In s krasnim razgledom na Šoštanj. Na žalost se na vrhu nisva zadržala ravno dolgo, saj je začenjalo deževati, zato sva jo pobrisala dol. Iz tistega dežja pa na koncu sploh ni bilo nič. 

Nato sva se odpravila še proti zadnjemu cilju - Velenju. Ampak seveda ne kar naravnost, to bi bilo preveč enostavno. Naredila sva še ovinek do vile Široko, ki je res krasna vila s krasno okolico. Če ne bi bila že poročena, bi se hotela poročiti pri njih na vrtu. In če bi imela ogromno denarja, ker si predstavljam, da lokacija ni ravno med cenejšimi. Raje se nisva zadrževala predolgo, da naju ne bi prišel jagat kakšen natakar v beli srajci in s hlačami na rob. Trenirkarja, kakršna sva bila danes, se pač nisva ravno najbolj skladala s tistim okoljem.

Od vile pa res proti Velenju s hitrim postankom za kosilo pri Velenjskem jezeru. Postanek je bil res hiter in kosilo sva po hitrem postopku zmetala vase, saj je tako pihalo, da ni bil ravno največji užitek sedeti na tistem prepihu. V Velenju sva nato obiskala tretje in četrte ruševine. Najprej ruševine gradu Šalek, kjer se čisto do stolpa na žalost ni dalo, nato pa še par sto metrov naprej do razvalin gradu Ekenštajn. Če človek, ko najprej pride do njih, misli, da grad ni mogel biti ravno velik, potem hitro opazi svojo zmoto, saj kar dosti metrov naprej stoji še en tak kupček kamenja kot na začetku. In vmes še kje kakšen. Vsak zase seveda ni videti ne vem kaj, ampak ko si predstavljaš površino, čez kakršno so postavljeni, je pa zgodba malo drugačna.

Sledil je še zadnji grajski postanek, velenjski grad, eden najlepše ohranjenih gradov na Slovenskem. Ker sva pridno pešačila do prvih treh (oziroma štirih), najine noge pa so bile že nekoliko utrujene, sva si dovolila ta lukzuz, da sva se do njega pripeljala. Na žalost sva bila malo prepozna, da bi si lahko ogledala tudi muzej, zato sva se samo sprehodila naokoli in uživala v razgledu (pa čeprav je bil del tega razgleda tudi Mercator center).

Čisto za konec sva se odločila, da obiščeva še Tita na njegovem trgu, ki je res markanten, s telebajskovimi hribčki vred. Nato pa samo še v avto in proti domu, saj sva bila po celodnevnem potepanju oba že precej utrujena.