nedelja, 06. april 2014

Nedeljsko potepanje

Ko sva z Urošem takole na nedeljo oba frej, vreme pa je obetavno, bi bil greh, če bi cel dan ostala notri. Tako sem že prej nekaj dnevi naredila plan, kam jo bova mahnila danes. Seveda sem poiskala nekaj cachev, določila vrstni red in vse skupaj pokazala Urošu, ki ni imel nobene pripombe (ali pa jo je imel, pa jo je zadržal zase). Zjutraj je bilo sicer potrebnega nekaj prepričevanja, ker se je tako fajn stiskat pod kovtrom, ampak nekako mi ga je uspelo spraviti na noge.


Potem sva na hitro pozajtrkovala, palačinke, ki so ostale od včeraj, pa spakirala s sabo za kosilo - da naju ne bi mogla lakota prehitro pregnati domov. Pot naju je med drugim vodila mimo spomenika NOB v Stanežičah in do zanimive lesene brvi v Mednem.


Naslednji cilj je bil Zbiljsko jezero. Sploh nisva vedela, da je ob jezeru tudi manjša jama. To je še eden od tistih krajev, kamor naju pot zelo verjetno ne bi nikoli zanesla, če ne bi poznala geocachinga. Labodu, ki je spal pod jamo, ni bilo prav jasno, kaj počneva tam. Verjetno je navajen na večji mir, kot ga je imel tistih nekaj minut, ko sva se potikala tam okoli.


Naslednji in zame najbolj pričakovani cilj od vseh so bile ruševine gradu nad Smlednikom. Čisto vsakič, ko sva se peljala tam mimo, sem pogledovala proti vzpetinici in se spraševala, kaj je vse tisto skalovje, ki stoji na vrhu. Danes pa je bilo tega spraševanja končno konec. Lahko bi bila čisto prava mesjtanarja in se do vrha peljala z avtom, a sem že takoj na začetku povedala, da to seveda ne pride v poštev. Tako sva se podala na lušten sprehod do vrha. Prvi del poti vodi čez križev pot, kjer so klopce postavljene tako strateško, da bi Jezus na njih lahko počil vsakič, ko je padel (to je seveda mišljeno zelo v štosu - za vsak slučaj, preden bi utegnil kdo zaradi tega skočiti v luft).


Na vrhu sva malo posedela na obzidju, se malo sončila, debatirala, se smejala in uživala v krasnih razgledih. Pogledovala sva proti Šmarni gori in se spraševala, koliko ljudi je v tistem trenutku na vrhu (strinjala sva se, da verjetno kakšna tretjina Ljubljane). Midva sva imela na gradu dosti večji mir, ampak pričakovati, da bova na vrhu sama, bi bilo vseeno utopično. 



Če je po enem delu stene speljana zajla in so narejeni stopi, moram seveda splezat gor. Pa čeprav je samo par metrov. Na poti dol sva se odločila, da križev pot tokrat spustiva, in odšla po daljši poti. Odločitev se je izkazala za čisto ustrezno, saj se je ravno takrat čez križev pot odpravljala ena velika skupina, midva pa sva se ji tako izognila.


Nato sva obiskala še mrestišče v bližnjih Hrašah, kjer pa nisva videla nobene žabe, samo veliko rac in enega laboda, in ugotovila, da se nama počasi že oglašata želodčka. Tako sva enostavno odprla prtljažnik, se usedla in v miru pojedla kosilo. Tak tih kotiček je bil. Sem in tja se je slišalo kakšen avto s ceste, edino ptice so nama pridno žvrgolele. 


Od tam sva se odpeljala proti domu, edino v Gameljnah sva se ustavila za nekaj minut, da sva si pobliže ogledala rusko dačo. To je ena tistih stavb, o katerih se sprašuješ vsakič, ko se voziš mimo. Zanimiva posebna hiša.


Res škoda, da je prazna in propada. O njeni zgodovini se lahko poučite tule - stran 68. Seveda si je nisva mogla ogledovati samo čez vodo, morala sva priti bliže. Čisto blizu seveda ne gre, saj to prepreči ograja. Tako sem si lahko tudi lampo na vrtu samo ogledovala, nisem pa je mogla objeti.


Pot naju je nato vodila samo še domov. In ravno malo po vrnitvi je začelo deževati, tako da je bil najin tajming super. 

Všeč so mi taki prosti dnevi. Raziskovanje novih kotičkov te naše male deželice je vedno zabavno. In tudi če bi jo raziskoval vsak dan, je nikoli ne bi mogel raziskati do konca, ker bi se vedno našel kakšen kotiček, kjer še nisi bil. Ampak taki izleti, kot je bil današnji, poskrbijo, da ostane neraziskan vsaj kakšen kotiček manj.

Ni komentarjev:

Objavite komentar