nedelja, 31. avgust 2014

"Wake me up when september ends" danes ne zveni ravno smiselno

Menda je danes zadnji avgustovski dan, jaz pa se še vedno sprašujem, kdaj, za vraga, se je sploh začel. V četrtek sem hotela poklicati h ginekologu in videla, da je do 1. septembra odsoten. Pa sem si mislila, hja, se moram pač čez 14 dni spomniti, da spet pokličem. Nato mi je šele kapnilo, da lahko tisto enico enostavno odstranim, saj so bili do septembra samo še štirje dnevi. Ja, menda je bil avgust, ampak se mi zdi, da je tisti, ki je bil zadolžen za avgustovsko okrožnico, name pozabil.

In spet je ena tistih nedelj, ko se z Urošem cel dan ne vidiva. Pa tokrat ne zato, ker bi on delal dopoldne, jaz pa popoldne, ampak ker on dela cel dan. Dan za inventuro pač. No, pa v bistvu sem se malo zlagala, ko sem napisala, da se nisva videla, saj sem ga v tisti uri za malico peljala na kosilo. In potem odkolesarila še naprej in nekaj ur za tem še nazaj domov. Vmes pa s Petro spila eno kavo in jo z Mašo mimo Popeči mahnila proti Kureščku v lovu za gobami. Uspelo nama je uloviti točno enega brezovega gobana in nič drugega. No, je bilo pa tudi fino posedati v travi in klepetati.

Veliko bolj aktiven dan kot na primer včeraj, ko sem imela res dober načrt, kako bom šla kolesarit. Ker nisem imela ideje, kam bi jo mahnila, sem malo poklicala naokoli za kakšno kavo, iz katere na žalost ni bilo nič. Tako sem tuhtala in tuhtala, kam bi šla, pa malo prestavljala, kdaj bom šla, in na koncu obsedela doma. In se nažirala s Hoferjevim sladoledom in se počutila nekoristno. Pa še malo razmišljala, ali bi se spravila teč, pa tudi iz tega ni bilo nič. Točno vem, da bi se morala samo preobleči, se usesti na kolo in se nekam odpeljati, kamorkoli. Ampak mi ni uspelo zbrati toliko volje, da bi to tudi naredila. Jebiga. 

En dan pred tem mi je uspelo. Tako kot zadnjič sem se odločila na Debni vrh, ampak tokrat čez Stari grad. Spet sem se pripeljala do izhodišča in se zapodila v hrib. In imela že po petih minutah občutek, kot da imam na vsako nogo privezano vsaj petkilsko utež. Nikamor mi ni šlo. Bila sem zadihana, z mene je teklo, utrip pa vsaj dvajset višji, kot bi si želela. Nekako sem se privlekla do Starega gradu in prav nobene želje nisem imela, da bi še naprej lezla v hrib. Pa sem se spomnila, da sem nekaj brala o nekem kamnolomu mlinskih kamnov blizu pod Starim gradom, in sklenila, da grem pogledat.



Kamnolom mi je bil res zanimiv, sploh ker se tako fino vidi tudi nedokončane mlinske kamne, ki so kar "obviseli" v steni. No, če mi ni bilo do tega, da bi še kaj lezla v hrib, mi po ogledu kamnoloma ni ostalo drugega, kot da se zapodim v strmino, po kateri sem se malo pred tem spustila. Na razcepu sem se še malo poigravala z idejo, da bi vseeno še malo zagrizla v hrib, magari na trmo, ampak sem to misel hitro opustila, malo je bilo že tudi pozno, in tako sem se samo še usmerila navzdol in domov. 

In ko takole pišem, včerajšnja slaba vest nekoliko zbledi, sploh ker en nikakav dan v sendviču dveh nekoliko bolj aktivnih in učinkovito preživetih dni niti ne zveni tako katastrofalno. Malo mi je sicer še vedno žal, da se nisem čisto nikamor spravila, ampak to seveda ne bo ničesar spremenilo. Lahko se obremenjujem in pojem še kakšen sladoled (in imam potem slabo vest) ali pa še naprej uživam v družbi Vladota in Iztoka - ker z njima nikoli ne moreš zgrešiti - in upam, da še danes spet vidim moža.

Ni komentarjev:

Objavite komentar