Babji Strunjan ali Še malo morja ne škodi

Letos sem preživela že kar nekaj morskih dni (več kot v preteklih dveh letih skupaj). Pravzaprav se sploh ne spomnim, kdaj jih je bilo nazadnje toliko. V začetku tega tedna pa se je število letošnjih morskih dni povečalo še za tri. Punce smo namreč izkoristile še zadnje avgustovske dni za hiter skok na morje, tokrat na našo stran meje, v Strunjan. 

V ponedeljek smo se tako popokale v Điđija in se odpeljale uživanciji naproti. Navdušenje se je začelo že takoj, ko smo se pripeljale pred bajtico, ki je za tri dni postala naš začasen dom. Ker je tako mini in tako simpatična. Da o razgledu izpred nje sploh ne govorim.

Po hitrem kosilu smo sklenile, da se odpravimo na obalo na kavo in kopanje. Na žalost nismo imele veliko časa, vedele smo, da moramo biti nazaj pred temo, saj je pot do bajtice strma in poteka tudi po travi in kamenju, kar v temi ne bi bilo ravno prijetno. Tajming smo imele super, sončni zahod smo lahko opazovale malo bolj od zgoraj.

Večer smo preživele precej umirjeno. Sprva smo nameravale igrati jumbo ali activity, pa smo namesto tega sedele za mizo, v temi, zavita vsaka v svojo spalko in neumorno čvekale in se smejale še pozno v noč. 

Zjutraj pa, ko smo odprle oči in pogledale ven ... A bi bil pogled iz postelje sploh lahko še boljši? 

Ta druga Tamara se je morala že kar zgodaj odpraviti v Ljubljano na razgovor za službo (ki je žal ni dobila), nam pa se ni mudilo nikamor. Po zajtrku, jutranji kavi in rundi jumbe smo se odločile, da se sprehodimo do strunjanskega križa, saj vreme ni bilo ravno idealno za poležavanje na plaži, za vsak slučaj pa vseeno vzamemo s sabo tudi kopalke in brisače. Zadnje se je izkazalo za dobro idejo, čeprav so kopalke ostale v nahrbtnikih, saj smo zavile na tisti del, kjer jih ne potrebuješ.

Ravno ko smo se spravljale iz vode, je ta druga Tamara poklicala, da je nazaj v Strunjanu, tako da smo se dobile kar pri križu. Tajming je bil super, ravno malo kasneje je začelo deževati.

Odpravile smo se na kosilo, nato pa preostanek dneva (in pravzaprav že tudi začetek naslednjega) preživele tako, kot smo mislile že prvi dan - ob jumbi in activityju. Smeha seveda sploh pri drugem ni manjkalo. Svetovna vojna, knjižno kazalo, "b'm b'm b'm", človek do pasu v vodi, brat in Slovenija so samo nekatere od stvari, ob katerih smo se od krohotanja držale za trebuhe. Družno smo občudovale Anjine risarske sposobnosti, sploh ko je (skoraj) v eni potezi narisala leva, in se strinjale, da jaz nikakor ne znam risati - človek do pasu v vodi je bil v bistvu smučar ... Družno smo se tudi zgražale nad nekaterimi nebulozami na karticah. Ampak o tem morda kdaj drugič.

Sreda je bila, kar se tiče vremena, perfektna. Sončenje, kopanje, smeh. Pa tudi polita polovica kave in kasneje dvojna doza pene na kavi med čakanjem na malico. In skakanje s splava, kar je bilo še posebej zabavno.

Dan je minil čisto prehitro in kar naenkrat je sonce spet začelo zahajati, me pa smo kuhale še zadnje pol kile makaronov v električni ponvi in spakirale stvari. 

Po večerji smo se nekoliko otožne, da so trije dnevi tako hitro minili, usedle v avto in se odpeljale proti Ljubljani. Še otožnejše smo postajale, ko je nekje od Kozine naprej dež z vsakim kilometrom padal močneje in v Ljubljani so bili brisalci že na najvišji hitrosti. Da res čisto izgubiš občutek, da si bil še nekaj ur prej na morju. Spodnji komad, ki se je dvakrat odvrtel na cedeju, je tako deloval skoraj kot posmeh.