Po dolini Triglavskih jezer gor, Za Kopico dol - drugi dan dvodnevnega pohajkovanja

Če ste zgrešili prvi del dvodnevnega pohajkovanja, ga lahko preberete tukaj.

Noč je bila zelo vetrovna. Ves čas je pihalo, veter se je v sunkih zaganjal v pleh in polkna in me je nekajkrat vrgel iz spanja. Iz spanja sta me vrgla tudi tista dva, ki sta ob petih prva odšla, saj se nista pretirano trudila, da ne bi zganjala preveč hrupa. 

Malo pred pol sedmo je bilo spanja konec, ob sedmih sva si ob zajtrku privoščili tudi kavo, da sva se nekoliko zbrihtali. Še pred tem sem nama po nesreči zamenjala gojzarje in se čudila, zakaj me "moji" tako zelo tiščijo. Če si smotan, si pač smotan.

Po zajtrku in kavi je bil čas, da spet naloživa na rame težka nahrbtnika in se podava na pot. In to na kakšno pot! Hoja čez planine prvi dan je bila krasna in svet okoli naju resnično lep. Ne morem reči, da je svet doline Triglavskih jezer lepši, saj bi se zlagala. Enako je krasen, ampak na drugačen način. Vse naokoli je cvetelo, macesni so se nežno pozibavali v vetru, ki še vedno ni nehal pihati. Prvo jezerce, ki sva ga želeli obiskati malo s poti, v Utah, je bilo tokrat prazno, zato sva se hitro obrnili nazaj na zastavljeno pot.

Vem, da sem že napisala, ampak svet, ki te obkroža tam na okoli tisoč sedemsto metrih (in kasneje seveda tudi višje), je res krasen. Človek bi se kar usedel in občudoval okolico, ampak tako ne bi nikoli prišel do Ledvičke, kaj šele do naslednjih jezer, Vratc ali doline Za Kopico. Seveda sva se vseeno ustavljali in fotografirali rože, razglede, ki so jih sicer malo skrivali oblaki, in svizce, za katere sva mislili, da jih ne bova videli.

Pri Ledvički sva načrtovali prvi postanek, ampak naju je kar hitro odneslo naprej, saj je še vedno precej močno pihalo in si res nisva želeli posedati na prepihu. Zaradi vremena sva izpustili tudi načrtovani ovinek do Prehodavcev in se raje kar takoj usmerili proti Vratcem in Prehodavce opazovali samo od daleč. Da pa ne bi bil zavijajoči veter edini zvok, ki naju je spremljal, je poskrbel žvižgajoči svizec na vrhu skale nad potjo.

Na nadaljevanju poti proti Vratcem naju je začela spremljati še megla, ki pa na srečo ni bila pregosta, zato je bila dobro vidna tudi že prehojena pot - res je dober občutek, ko vidiš, kaj vse si že prehodil. Na Vratcih, najvišji točki (2071 metrov) najinega pohajkovanja, sva si privoščili daljši postanek za malico in "izobraževanje" o okoliških hribih.

Od Vratc je šlo samo še navzdol (v nadmorskovišinskem smislu, seveda). Dolina Za Kopico je spet čisto drugačen svet. Če sva prej hodili po stezi, obkroženi s travo, kasneje po šodru in snegu, sva tu zašli na čisti kras, križan z vesoljem. Vreme se je malo popravilo in kar naenkrat nama je bilo vroče. In nižje, ko je kras v nekaj korakih zamenjal zelen travnati svet, naju je obsijalo tudi sonce, ki naju je spremljalo ves preostanek poti. 

Največje presenečenje naju čakalo že kar nizko, ko sva obe kar obstali, ko sva v travi nedaleč od poti opazili gamsa. Še bolj naju je presenetilo, da ni pobegnil, ampak je mirno ležal v travi in naju opazoval. Sama gamsa še nikoli nisem videla tako od blizu - mami ga je sicer že, ampak nikoli zdravega. In ta je bil zdrav. In tako lep, da bi človek kar obsedel in ga opazoval.

Malo sva ga občudovali, nato pa jo mahnili naprej proti še eni planini, Dednemu polju, od tam pa po Jezerskem klancu do Planine pri jezeru, kjer sva zaključili najino zanko.

Od Planine pri jezeru naju čakala samo še v kontra smer že prehojena pot do izhodišča, doline Blato. To je bil tudi najbolj "nadležen" del poti, saj je pot trda in na nekaj mestih precej strma, noge pa že nekoliko utrujene. Ampak dol je treba priti in občutek, ko prideš do avta, odložiš nahrbtnik in po prehojenih 16 kilometrih (vsaka in samo drugi dan) sezuješ gojzarje. 

Samo dva dneva, okoli enajst ur hoje, ampak toliko lepih doživetij in toliko videnega, da imaš občutek, da te ni bilo vsaj en teden. In čeprav nisva stopili na noben vrh, sva si oba dneva zapolnili do zadnje sekunde, pa tudi če je to pomenilo poležavanje ob Dvojnem jezeru. Še ena krasna dogodivščina, ki se mi bo vtisnila globoko v spomin, in še en opomnik več, zakaj je tako lepo iti v hribe.