petek, 08. avgust 2014

Večerno metanje po pesku, khm, odbojka na mivki je zakon!

Čar poletnega časopisnega delovnega časa je v tem, da veš, da boš najkasneje nekaj čez devet ugasnil luči, zaklenil pisarno in šel domov (razen v redkih primerih dveh izdaj, pa še to ni nujno, da si "srečni čakajoči" ravno ti, ali v primeru volitev, ko greš domov ob enih zjutraj). Pogosto se zgodi celo, da greš domov že pred deveto in daljšim dnevom primerno je včasih ob odhodu iz službe zunaj še svetlo.

Vse to pomeni, da lahko za čas po službi narediš še kakšne plane. Večinoma greš sicer res domov, včasih pa domači kavč pač ni edina stvar, ki jo še imaš v mislih, ko zaklepaš pisarno. Tako greš včasih na pijačo v dobro družbo in se malo presmejat, včasih pa se poženeš v bolj športne vode - na primer na odbojko na mivki.

Če vsakič znova po prihodu s škripo, kakor ljubkovalno imenujem svoje mestno kolo, domov ugotavljam, kako mi taka pot iz službe domov fino spuca glavo, mi jo večerna odbojka še bolj. Seveda se zavedam, da zgoraj napisano zveni tako, kot da je večerna odbojka na sporedu vsaj enkrat na teden - pa sploh ni tako, včeraj sem bila namreč tudi sama prvič.

Družba je bila dobra, čeprav precej manjša, kot se je napovedovalo. Rečeno je bilo, da nas bo osem, tako da sem zavrnila eno menda zelo v redu punco, ki je bila pripravljena igrati z nami, čeprav nikogar od nas ne pozna. No, na koncu smo bili celi štirje. Vseeno smo se imeli super, se konkretno naigrali in še bolj konkretno nasmejali (sploh kasneje ob pivu), nekajkrat poleteli na nos ali na rit, nekajkrat žogo poslali na sosednje igrišče ali med družbo, ki je nič hudega sluteča srebala pivo pri mizi v bližini igrišča. Dobra ura igranja je bila čisto dovolj, saj manj ljudi pomeni več letanja naokrog. Da pa nismo samo postopali naokoli, dokazujejo tudi bojne rane, ki jih je pridelala moja desna podlaht (bojne rane so sicer prizadele tudi levo, ampak v precej manjši meri).


Ni komentarjev:

Objavite komentar