nedelja, 24. avgust 2014

Kaj storiti z vsemi zapiski?

Zadnjič sem dobila mejl od ene punce, ki se po nekajletnem premoru spravlja dokončati faks (zveni znano?), v eni temi na forumu je zasledila, da sem se javila, da bi imela zapiske za neki predmet, in jo zanima, če imam kaj, kar bi ji prišlo prav. Ker ji seveda želim pomagati, sem se usedla pred omaro, v kateri hranim vse zapiske, in začela brskati po njej.

Pa sem na te zapiske malo pozabila in začela razmišljati o drugih stvareh. Štiri leta sem (bolj ali manj) pridno hodila na predavanja, delala zapiske, si kopirala literaturo za izpite in vse skupaj super pridno zlagala po mapah po smereh in letnikih (če bi tako zelo pridno pisala tudi diplomo, bi bila ta že zdavnaj napisana, ampak ne bom spet o tem). Tako se je skozi vsa ta leta nabralo lepo število popisanih listov in polnih fasciklov (razen tista dva, na katerih piše diploma slovenščina in diploma pk, sta razmeroma prazna).



Seveda je pogled na tako lično zložene polne fascikle prav prijeten in človeka nekoliko navda s ponosom, češ kako priden je bil, čeprav vsa ta lična zloženost v resnici ne pove prav ničesar o študijskih uspehih ali pridnosti. Pa vseeno, občutek je dober. Ampak nekako nisem mogla mimo tega, da se ne bi začela spraševati, kaj bi naredila z vsemi temi fascikli. Seveda jih lahko še naprej hranim in vsake toliko časa pogledam, da bom nekoliko ponosna sama nase, in upam, da mi bodo še kdaj prišli prav. Ali pa najinemu mulcu (ki ga niti še nimava), ko če se bo odločil, da gre študirat slovenščino, pa še to se bo tako ali tako do takrat še desetkrat spremenil študijski program.

Lahko bi se jih enostavno znebila in tako naredila prostor za knjige, ki ga tako in tako vedno primanjkuje. Ampak se mi zdi škoda vsega tistega, kar se skriva za temi fascikli (in s tem seveda ne mislim tistih drobcev prahu, ki so morebiti padli za njih). Lahko bi jih tudi podarila, ampak se pa zavedam, da zaradi bolonje marsikaj sploh ni več aktualno, poleg tega pa se včasih zamenja tudi kakšen profesor in seveda vsak dela malo po svoje in po svojih virih. Tako sem jih opazovala in opazovala, nato pa zložila nazaj in zaprla omaro. Brez da bi se karkoli odločila. In še vedno se nisem ...

Ni komentarjev:

Objavite komentar