ponedeljek, 11. avgust 2014

Čez fužinarske planine do koče pri Triglavskih jezerih - prvi dan dvodnevnega pohajkovanja

Odkar sva bili z mami nazadnje dva dni v hribih, je minila že približno polovica mojega življenja. Takrat sva jo mahnili v Kamniško-Savinjske Alpe in od tistega pohajkovanja se ne spomnim kaj dosti - najbolj kegljanja na Korošici, kjer sva spali, kravjega nogometa in preklinjanja na poti dol zaradi slabih označb. In tega, da mi je bilo nerodno, ko je mami rekla, da bova štopali do avtomobila.

Letos sva se po doživetja odpravili proti Triglavskim jezerom. In bilo jih je res ogromno. Ampak pojdimo lepo po vrsti ... Nedeljska budilka je bila ob precej prijaznih šest štirideset. Po zajtrku sva se odpravili v bohinjski konec, na planino Blato, kjer se je začelo najino potepanje. Na hrbta sva si oprtali vsaka svoj nahrbtnik, ki je bil veliko težji kot ob enodnevnih turah. Tako težak, da si vsakič, ko si ga hotel odložiti, dvakrat dobro premislil, ali ga boš res, ker si točno vedel, da ga boš moral spet dvigniti. Tako težak, da te je imelo, da bi kar takoj popil vso vodo, ki si jo imel s seboj, in pojedel vsa tri jabolka, saj bi bil tako približno tri kilograme lažji.

Z Blata sva zagrizli direktno v hrib in po kakšni uri hoje prišli do prve planine na najini poti - Planine pri jezeru. Lepa planina, polna ljudi in krav. Pa kakšen bik se je tudi našel. 




Od jezera sva se povzpeli do naslednje planine, Viševnika, ki ni tako zelo obljuden - veliko ljudi se odpravi samo do Planine pri jezeru, naprej proti Triglavskim jezerom pa jo več ljudi mahne po drugi poti. Na Viševniku je tudi simpatična markacija srček.



Tudi mimo Viševnika sva jo kar hitro mahnili, saj sva vedeli, da naju na naslednji planini, Ovčariji, čaka resnično zaslužena malica - no, ni naju resnično čakala tam, saj sva jo ves čas nosili s seboj. Pot do tja je bila lepa in mehka. Čista uživancija.





Naslednja postaja je bil najin visokogorski hotel s po enim zunanjim bazenom na vsaki strani. Kakšen krasen svet! Ker sva bili tako zgodnji, da je bilo za odhod v sobo še prezgodaj (in vprašanje, ali bi naju sploh že spustili noter), sva poiskali plažo in uživali v naravi na soncu. Ponavadi je po takih turah najboljši občutek, ko sezuješ gojzarje - ampak ne tokrat, tokrat je bil, vsaj zame, še boljši tisti občutek, ko sem odložila nahrbtnik in vedela, da mi ga tisti dan ni treba dajati nazaj na hrbet (razen tistih nekaj deset metrov do koče in potem sobe).





V hotelu koči je delala prav prijazna dečva, ki nama je že precej zgodaj dovolila, da odneseva stvari v najino sobo za dvajset oseb. Ker sva bili prvi, sva si lahko izbrali postelji v kotičku, nekoliko odmaknjenem od ostalih, kjer sva imeli lahko še svojo omaro v obliki stopnic. 


Ko sva se nekoliko udomačili in očedili, sva šli posedat na teraso, veseli, da je veliko ljudi že odšlo, in si privoščili resnično zasluženo joto, nato pa šli še malo raziskovat okolico jezera in se še malo sončit. Prav čudno je bilo hoditi po potkah v japonkah. 




Res je prijetno, ko imaš ob petih popoldne za sabo že toliko lepih dogodivščin, prehojenega ogromno lepega sveta in si že prav prijetno utrujen. Tako sva se že zgodaj zbasali v spalko in pod deko, da sva se nekoliko spočili in sprostili mišice. Ker so napovedovali superluno, sva se odločili, da jo greva pogledat. Ko se je približevala ura, sva sicer razmišljali, ali se nama sploh da zlesti iz postelje, pa sem naju na koncu le prepričala, da greva še malo ven. Superlune sicer nisva videli, sva se pa še malo nadihali svežega zraka, nato pa se spravili nazaj na toplo.

Do takrat se je soba že dodobra napolnila s cimri za tisto noč. Večinoma so bili tujci, nekaj je bilo tudi Slovencev. Nekateri so bili zelo uvidevni in tihi, za druge se je zdelo, da mislijo, da so doma. Ena je imela s sabo tudi britvico, maskaro in velik čopič za mejkap. Res pomembne stvari za spanje v planinski koči ... Ali pa je narobe razumela, kaj ji hočejo povedati z visokogorskim hotelom.

Nedelja se je tako končala okoli desetih zvečer, ko sva utonili v spanec (vsaj jaz). Nadaljevanje pa sledi jutri.

Ni komentarjev:

Objavite komentar