nedelja, 11. maj 2014

Včasih me prime, da bi poslala tek k vragu

Na primer danes. Začelo se je v bistvu že v četrtek, ampak takrat sem pač mislila, da gre samo za slab dan v kombinaciji s predolgim tekaškim počitkom. Drugače si enostavno nisem znala razložiti, zakaj bi nehala teči že po dvesto metrih več kot kilometru in pol. Bila sem malo slabe volje, ampak sem se odločila, da se s tem ne bom obremenjevala.

Potem pa sem danes dopoldne popolnoma neobremenjena obula tekaške superge in se odpravila ven. Noge so bile že od začetka zelo težke, enako dihanje, pulz pa je že po dobrih desetih minutah narasel na grozljivih sto petinsedemdeset. In preteči mi je uspelo kilometer in pol. In potem nisem mogla več. V trenutku mi je vse padlo dol in želela sem si, da bi se lahko samo vrgla na rit kar tam na sredi ceste in se ne bi več premaknila. Niti toliko volje nisem imela, da bi se po nekaj minutah hoje spet pognala v tek. Ne, preostanek poti, približno dodaten kilometer in pol, sem prehodila. Par sto metrov pred domom sem si želela samo še to, da bi bila čim prej doma. Ampak bolj kot to pa nisem želela več teči. In zato nisem.

Vse skupaj ni niti najmanj dober obet pred petkovim nočnim tekom v Kranju. Če sem se ga še prejšnji teden neizmerno veselila, me je zdaj pošteno strah. In to ni okej.

Ob prejšnji polni luni je bilo nekaj podobnega. Takrat sem potem vse skupaj zvalila na polno luno, zadeve mi ni bilo treba niti prespati, da bi se počutila bolje. Občutek, da bi vse skupaj poslala k vragu, me je zapustil skoraj tako hitro, kot je prišel. Ampak tokrat je drugače. Taka katastrofa na dveh zaporednih tekih mi nikakor ni všeč.

Ob vsem skupaj se mi vedno bolj zdi, da je bilo tistih pet kilometrov (minus dvajset metrov) samo enkraten preblisk. In seveda ne enkraten v smislu tako dober, ampak pač res samo eden. Ker mi po tistem ni nikoli več uspelo preteči niti približno toliko, do petke mi je vedno zmanjkal vsaj dober kilometer. In namesto da bi se veselila ob napredovanju, se mi zdi, da delam samo ogromne korake nazaj in sem spet tam, kjer sem bila na začetku tekaške sezone oziroma niti tam ne, saj sem zdaj dvakrat pretekla manj kot takrat, poleg tega pa tudi ni takratne zavzetosti. In res pogrešam tisto dobro voljo in občutek, da sem naredila nekaj dobrega, po teku. Ne pa da takole safriram, se do doma sprehodim in me ima, da bi superge zabrisala v kontejner, ko grem mimo njega. 

Prav nič motivirajoč ni občutek, da ni nobenega napredka, da je očitno samo nazadovanje. V zadnjih dneh sem izgubila tisti optimizem z začetka tekaške sezone, ko sem se veselila skoraj vsakega pretečenega metra več kot prejšnjič in sem iskala nove odcepe poti, ki jih še nisem pretekla. In to res ni dober občutek ...

Zdaj imam do torka čas, da se sestavim in se odpravim še na zadnji tek pred Kranjem. In res upam, da mi bo uspelo odklopit tole katastrofo zadnjih dveh tekov in iti ven čisto neobremenjena. In res upam tudi, da se mi ne bo spet ustavilo tako hitro. Ker res nočem iti v Kranj še slabše volje.

6 komentarjev:

  1. Mogoče pa bi bilo fajn, če bi poizkusila z intervali. Torej da se zmes zaustaviš, saj so to nekakšne priprave za tek in s tem lahko daljšaš količino kilometrov in zmanjšuješ čas. No, to si res lahko privoščiš, ko imaš več časa za priprave. Držim pesti, da ti uspe na nočnem teku in da boš predvsem že spet uživala v njem.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Sicer mi je ljubše, da grem teč in pač tečem, dokler gre, ampak mogoče vseeno ne bi bilo slabo poskusit tudi z intervali. Včeraj mi je šlo sicer spet precej dobro, tako da bom še videla. Mogoče bom tudi malo preizkusila različne stvari, da vidim, kaj mi najbolj odgovarja ...

      Izbriši
  2. Meni se tudi to dogaja in takrat, ko imam težke noge in visok utrip, upočasnim in si govorim "Zmorem, zmorem,.." in dejansko mi precej pomaga. Se mi zdi, da potem, ko grem čez to, naprej veliko lažje tečem. Če bi se takrat ustavila, sem prepričana, da ne bi mogla več teči, zato prakticiram tale samogovor in polžji tek, samo da grem čez to. Ko mi uspe, je občutek še toliko boljši :) Se pa tudi kdaj sprašujem, kaj mi je bilo tega treba, zakaj se mučim ipd, samo potem samo še težje premagam te težke trenutke, zato sem raje preklopila na uporabo pozitivnih afirmacij :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Jaz, če že kaj, v takih primerih uporabim trmo - sploh zadnji del poti, ko sem že precej utrujena, ampak vseeno pretrmam do doma :) Ampak včasih pa na žalost tudi trma odpove :)

      Izbriši
  3. jaz, ki zelo ne maram teč, sem ugotovila, da najtežje tečem, kadar preveč razmišljam o samem teku, veliko lažje gre, če nimam nobenih planov s kakšnimi teki, nobenih ciljev, da mam praktično prazno glavo. ampak to sem jaz, ki imam tako veliko raje kolo :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Jaz se vedno trudim, da ne razmišljam preveč o teku, itak mi pa ponavadi misli kar same odplavajo in tudi marsikaj pametnega sem se med tekom že zmenila sama s sabo :) Sicer imam pa tudi jaz raje kolo, tek mi je idealen bolj za takrat, ko nimam veliko časa - nekako se ne morem spravit kolesarit samo za 45 minut.

      Izbriši