nedelja, 1. junij 2014

Kdaj je minilo prvih pet mesecev 2014?!

Ja, saj vem, obrabljene besede. Seveda ne vedno v identični obliki kot zdaj v naslovu, ampak to, kako hitro beži čas, res slišiš prav na vsakem koraku. In ponavadi na tem vsakem koraku tudi več kot enkrat. Ampak kar je res, je res. (Igrali so naglas.) Pogledam na koledar in kar ne morem verjeti tisti šestici, ki označuje mesec.

Občutek imam, kot da je bilo kakšen teden nazaj, ko smo na vrhu Primoža nazdravljali s čajem in vsak po svoje odštevali sekunde do novega leta. Danes pa skačem naokoli v kratkih rokavih in se po pol ure na soncu umaknem v senco, da me ne bi opeklo sonce. Vmes enkrat je prišla pomlad in kar naenkrat smo prestavili uro. Letos se mi zdi, da sem rabila še posebej dolgo, da sem se navadila na daljši dan. Nekje vmes sem sanjala o tem, kako bi šla na morje, pa kasneje govorila, da čez en mesec bom pa že tam. In če pomislim zdaj - čez en teden (!) bom takle čas že na morju, čez en mesec pa bo morje samo še (upam) lep spomin, z Urošem pa bova oba že nazaj v delovnem ritmu.

In potem pomislim, da sem še pred "enim tednom" govorila, da sva poročena že dobro leto, zdaj pa se skoraj s svetlobno hitrostjo že bližava dvema. Ja, do tam so še dobri trije meseci, ampak če je zadnjih pet minilo v "enem tednu" ... Še "tri dni", pa bova tam. In še kakih "deset dni" do naslednjega odštevanja sekund do novega leta.

Ne morem se čisto odločiti, ali mi je to bežanje časa všeč ali ne. Nekako imam občutek, da mi ga ne uspeva dohajati, pa naj se še tako zelo trudim. (Tu bi moral biti še zaključek objave, po možnosti neka globokoumna misel, pa ga ne bo. Ker sem pobrisala že pet takih, ki mi niso bili všeč, šesti pa mi niti ne pade več na misel. In če smo že pri tem, kaj bi moralo biti, pa ni, tudi tale zapis še zdaleč ni to, kar naj bi bil. In kar je bil še v moji glavi, preden sem začela pisati. Se mi pač že spet ni izšlo čisto tako, kot sem si zamislila.)

3 komentarji:

  1. Tudi sama ga ne dohajam, pa čeprav se trudim in poskušam dneve čimbolje izkoristiti, gre čas čisto prehitro mimo. Prav bojim se, da mi ga nikoli ne bo niti uspelo dohajati... in niti ne vem, kaj naj naredim, da mi bo to bolje uspevalo. Če dobiš kakšno idejo, sporoči.

    Zadnjič sem se ravno s sosedom pogovarjala, koliko časa sem s fantom in ko sem izrekla več kot 1.5 leta, sem se sama pri sebi začudila nad tem in mislila, da sem se že zlagala :)) prav grozn občutek je, ko je šlo že toliko časa mimo in se vprašaš, kaj si naredil v tem času... pa skorajda nimaš kaj našteti :(

    Hehe čeprav se ni izšlo kot si si zamisila, zelo rada berem tvoje objave, ker so včasih malo zmedene, kot sem tudi sama in sem kar malo potolažena, ker ne samo jaz tako čutim ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Bom sporočila, veš da. Ti pa tudi, če ti kaj uporabnega pade na pamet :)

    Ja, jaz se tudi kar začudim, če pomislim, da bo septembra že pet let, kar sva skupaj. Tako kot si rekla, kot bu lagala. In tudi tisto s spraševanjem ... skoraj ne bi mogla bolj razumeti. Že samo če pogledam faks in tisto diplomo, h kateri se spravljam že toliko časa, napredovala pa nisem ravno veliko. Raje sploh ne razmišljam o tem, ker samo postanem slabe volje.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hehe vidim, da imava še eno skupno temo - diploma... tudi sama že več kot 2 leti zabušavam in letos sem se končno (je bil že čas) spravila k pisanju, čeprav bi jo lahko že zdavnaj napisala. Ampak ok... raje ne razmišljam (kot ti), ker sem samo slabe volje. Vseeno pa upam, da se bom dovolj zmotivirala in mi jo bo uspelo letos napisat, ker potem bo vedno težje in vedno manj volje za to. Že tako jo je bore malo :(

      Izbriši