No, ne trdim, da v zadnjih petindvajsetih dneh tekaških superg nisem obula niti enkrat. Če bi to rekla, bi se prav grdo zlagala. Je pa res, da v teh dneh niso služile svoje prvotnemu namenu - se pravi teku. Imela sem neke optimistične plane, da bom na morju hodila teč, pa je pri planih tudi ostalo. Najbližje teku je bilo šibanje proti restavraciji, kamor me je Uroš peljal na večerjo za rojstni dan, ker je začenjalo deževati in nisva hotela, da naju namoči.
To pa še ne pomeni, da superg nisem nikoli obula - prav so mi prišle na primer pri raziskovanju hotela (mimogrede, objava o tem še pride, nikakor ne bi zamudila priložnosti, da z vami delim nove fotke ponovnega raziskovanja). Je pa res, da bi bilo novih superg za to škoda, zato so šle z mano na morje stare.
Ampak to sploh ni point današnje objave in sumim, da je bil uvod spet daljši od tistega, kar sem želela povedati. Prejšnji teden se mi nekako ni uspelo spraviti teč. Saj bi rekla, da tudi zaradi popoldanske službe (dopoldanski tek mi ne leži, se spomnite?), pa vem, da bi bil to samo beden izgovor, poleg tega pa dva dni sploh nisem delala. Dajmo zato, malo diplomatsko, reči, da mi pač ni uspelo. Tako sem že včeraj sklenila, da je danes skrajni čas, da se spravim, in tudi dopoldanska služba mi je vse skupaj malo olajšala.
Vsaj kar zadeva uro teka. Nikakor pa ne, kar zadeva naspanost. Ker danes nisem ravno najbolj naspana. Kombinacija poznega odhoda v posteljo, zgodnjega vstajanja in slabega spanja pač ni ravno najbolj blagodejna. Ampak zdaj spet bluzim nekaj po svoje, gremo nazaj k bistvu.
Seveda bi lahko potem tudi danes enostavno rekla, da pač nisem naspana, da sem brez energije in zato ne grem. Pa nisem. In sem šla. Strateško med polčasoma tekme Francija : Nigerija. Sicer sem deset minut drugega polčasa zamudila, ampak nisem zamudila nič bistvenega. Vedela sem namreč, da se v primeru podaljškov ne bom spravila teč, ker ob devetih je pa vseeno že malo pozno. Uro kasneje bi bila temperatura sicer idealnejša, ampak še vedno ni bilo tako vroče, da se ne bi dalo.
Po petindvajsetdnevnem tekaškem postu se nisem hotela preveč pretegniti, zato sem se odločila samo za kratki, trikilometrski krog. Glede na to, da je post trajal tako dolgo in da v tem času nisem niti drugače kaj bolj intenzivno migala (hodila sva na morju sicer kar precej, ampak to je pa to), sploh nisem vedela, kaj naj pričakujem, zato sem bila prav prijetno presenečena in vesela, da sem odtekla cel krog. Sicer je šel zadnji slab kilometer težko in na trmo, ampak je šlo. In če se mi je še ob prihodu domov zdelo, da je bil tempo katastrofa nad katastrofami, se je ob prenosu podatkov z ure na računalnik izkazalo, da sploh ni bil slab. Seveda bi bil lahko boljši, ampak lahko bi bil tudi dosti slabši. Lahko bi bil tudi nikakršen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar