Začelo se je čisto klasično - zdaj sem nazaj z morja, kdaj gremo na kavo? Ja, za vikend bi šlo. Ej, kaj pa če gremo spet na kakšen izlet - Zelenci ali pa morje. Hmmmm, za SZ že spet kaže na plohe in nevihte, a gremo potem na morje? Ja, midva z Davidom bi šla plezat, a gremo v Sesljan, tam imamo oboje? Meni so se ob besedi plezanje oči kar zasvetile, saj nisem plezala že od lanskega dopusta, pa bi malo obrisala prah s pasu in plezalk. Pa pravi še ta druga Tamara, da bi pa ona mogoče tudi poskusila, Petra reče, da ona plezala sicer ne bi ne bi, ampak seveda pojdimo na morje.
In smo šli. In se imeli krasno. Kaj hočeš lepšega kot plezališče in morje drugo zraven drugega. Parkiraš vmes in potem se odločiš, kaj boš najprej. Pa smo rekli, da bi najprej malo poplezali.
Petra in Tamara sta potem odšli na plažo, mene pa je še kar vleklo tam proti skali in sem tako prosila Anjo in Davida, če lahko še malo ostanem z njima. In sta se spomnila, da kaj pa če poskusim, do kam pridem na tisti 7a, ki jo je Anja ravnokar splezala. Najprej sem mislila, da se jima je malo zmešalo, potem sem gledala tisto steno in ni mi bilo čisto jasno, kam je Anja sploh stopala in česa se je držala, da je prilezla do vrha. Ampak se nista pustila kar tako, jaz pa sem si rekla, da zakaj pa ne. In da bom vriskala, če mi uspe priti do drugega kompleta. No, uspešno sem odpela tudi petega tam nekje na polovici ali malo čez, potem pa ugotovila, da res ne vem, kako bi sploh lahko šla naprej. Že tako ali tako sem več kot presegla svoja pričakovanja, tako da sem z doseženim zelo zadovoljna. No, Anja se je potem še enkrat čisto na izi sprehodila gor in še vedno mi ni jasno, kako.
Potem smo se počasi odločili, da je bilo švicanja (zaradi plezanja in zaradi vročine, ki ni ravno prizanašala) dovolj in da gremo mišice sprostit v morje. Čisto ob obali je bila voda sicer ledeno mrzla, ampak ko si bil v njej tam nekje do polovice stegen, je postala toplejša in ko si zaplaval, bi lahko plaval ure in ure (vsaj jaz). Le kaj hočeš lepšega? Tako smo še malo plavali, malo poležavali, za konec pa smo s Tamaro in Davidom zlezli še na vrh rova, iz katerega skačejo v vodo, čeprav je to prepovedano in je v bistvu prepovedan že vstop v rov. Ampak nam ni bilo žal, da smo se spravili gor, ker je bil razgled res odličen. Smo pa sklenili, da nikomur od nas ne bi ravno dišala ideja, da bi morali iz rova skočiti v morje, ki je nekje 10-15 metrov niže.
Dan je seveda minil hitro in že je bil čas, da se odpravimo, pa tudi naši želodci so si že zelo želeli hrane. Tako smo se v Kozini ustavili na dobri večerji ob še boljšem pivu in neprijaznem natakarju, domov pa prišli nekje na prehodu iz včerajšnjega v današnji dan.
Danes me na to, da sem včeraj po slabem letu spet plezala, spominja malo odrgnjene kože na dveh prstih, par modric na kolenih in muskelfiber, najhujši v hrbtu. Ampak je bilo vredno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar