Na kup zmetane misli (2)

Strmim v prazen bel prostor, ki čaka, da ga napolnim z besedami, ki se jim bo na koncu, povezanim v celoto, reklo nova objava. Razmišljam, kakšno vsebino naj dam današnjim besedam, in traja kar nekaj časa, da se tudi česa domislim. Seveda bi lahko okno preprosto zaprla in rekla, da danes ne bom pisala, ampak sem si nekako vbila v glavo, da bom pisala vsak dan do odhoda na morje. Ker bo potem pač vladalo štirinajstdnevno mrtvilo. Poigravala sem se tudi z idejo, da bi napisala kakšno objavo, ki bi mi jo blogger pametno objavil v času moje odsotnosti, ampak sem na koncu to misel opustila. Pisanje objav vnaprej mi pač ne leži, rada imam, da so besede, ki jih objavim, aktualne in odraz trenutnega navdiha. Se pa (ampak res redko!) včasih poslužim tudi tega. In tega niti ne zanikam.

Ker so zadnjič na kup zmetane misli izpadle kar okej, sem se odločila, da napišem njihovo drugo "poglavje", ampak tokrat brez ur (vseeno pa, če koga slučajno zanima, je ob pisanju te opombe v oklepaju ura 22.17).

Danes sem se v službo peljala z disko busom. Glede na vse reklame po avtobusu sem lahko ugotovila, da gre za reklamo za Telekomov deezer. Okej, naj notranjost avtobusa deluje, kot da si v neki diskoteki pod vsemi tistimi utripajočimi lučmi, ampak da je tudi glasba skoraj tako glasna kot v diskoteki, se mi pa takole na sredstvih javnega prevoza ne zdi okej. Potem pa beri, če moreš (meni je kar uspevalo). Telekom se je očitno kar izprsil za tako reklamo ...

Včeraj sem med službo skočila v spar. Hotela sem iti že prej, ampak se je preveč zlivalo, jaz pa sem bila brez dežnika, tako da sem iz avtobusa skočila direktno pod streho (pred kratkim sem ugotovila, da se lahko z enim prestopom pripeljem dobesedno pred vrata službe, in včasih to izkoristim - če želite, me lahko označite tudi za leno). Ko sem prišla iz trgovine, mi je starejši gospod ponudil Kralje ulice z besedami, da je revija še skoraj topla, natisnjena je bila komaj prejšnji dan. Ker revijo vedno z veseljem kupim, sploh od prijaznih prodajalcev, sem rekla, da bom pogledala, če imam kaj drobiža. Pa se mi je nasmehnil in rekel, da tudi če ga nimam, ni problema, da mi revijo da. Tega vseeno nisem mogla sprejeti, zato sem iz denarnice izbrskala tisti evro in deset centov, kolikor sem imela drobiža (in se počutila skoraj slabo, ker sicer vedno dam dva evra, če ju le imam). Drug drugemu sva zaželela lep dan in oba nadaljevala svojo službo. 

Že dva dni opazujem in  občudujem večerno svetlobo. Lahko bi jo gledala cele dneve (kar v bistvu sploh ni mogoče, ker večerna pač ne more trajati cel dan), pa se je ne bi naveličala. In nekaj skoraj kičastega je, ko takole zvečer pogledaš skozi okno v službi in vidiš ljubljanski grad, kako se kopa v večerni svetlobi. Itak je pa skoraj karkoli, kar se kopa v večerni svetlobi, skoraj kičasto. Prav vsakič, ko grem teč ob taki uri (kar je skoraj vedno), občudujem to svetlobo in prav vsakič si rečem, da moram naslednjič res vzeti s sabo mobitel, da naredim kakšno fotko. In seveda vedno pozabim. Ker mi je najbolj enostavno se samo obleči, nadeti uro, vzeti ključe od bajte in mp3 in iti. Nobenih dodatnih stvari.

Odštevam dneve do morja in vedno bolj sem neučakana. In članek o meni tako ljubem hotelu to neučakanost samo še dodatno spodbudi. Čez manj kot en teden se bom lahko že spet sprehajala po njem in to me veseli. In komaj čakam, da obiščeva Košljun, saj je res videti (na tem mestu malo preklinjam svojo lektorsko dušo, ki mi ne pusti napisati, da izgleda, čeprav mi to v tem primeru deluje manj čudno kot da je videti) kot idiličen mini otoček. In veselim se še vseh novih morskih dogodivščin in novih odkritih kotičkov. Še štirikrat spat ...