Dopoldansko nabiranje vitamina D

Zakaj bi sončno dopoldne preživel med štirimi stenami, če greš lahko ven, na sonce? Na jutranjo kavo z dobro družbo. Na primer na Rožnik. Po eni najkrajših poti in s hitrim tempom, da srce malo spodbudiš, da požene kri po telesu? Da je zaslužena kava najboljša kava, je pa tako ali tako jasno. In čeprav Rožnik ni ne vem kakšen hrib, je vseeno fajn za malo pretegnit noge. In da se vsaj malo dvigneš nad Ljubljano, stran od najhujše gneče in na malo bolj svež zrak.

Potem pa na vrhu malo posediš, preveriš, ali je Cankar doma (ni ga), na poti dol pa poiščeš še škatlico ali dve, ki te še čakata. In občuduješ košatega mačka na stopnicah. Pa cel kup psov, ki jih srečaš po poti.

Domov prideš ob taki uri, da nimaš časa še za kuhanje kosila, ampak se zaradi tega ne sekiraš. Imaš pa toliko časa, da skočiš pod tuš in končno umiješ naglavno grivo, saj se že nekje od petka sprašuješ, ali bodo tvoji lasje zdržali še en dan v kolikor toliko, komaj še sprejemljivem stanju, in enkrat mora odgovor končno biti ne.

Za kosilo imaš nato ob prihodu v službo sendvič, ki ga poješ kar med lektoriranjem, čeprav pravijo, da ni dobro jesti za računalnikom. Ampak je treba delat.

In ko prideš zvečer po službi izmučen domov, te utrujenost vsaj za nekaj sekund zapusti ob misli na prijetno preživeto dopoldne v super družbi.