Kratek, a sladek oddih v Goriških brdih

Med rojstnodnevnimi darili se je znašla tudi Zvezdarjeva knjižica Gurmanski počitek na deželi. Z Urošem sva jo pridno preučila in ugotovila, da naju oba vleče v Brda. In tako sva včeraj pristala v Snežatnem, v Hiši Štekar. V Malvaziji.

Razmišljala sva, če bi se po večerji odpeljala do Nove Gorice, pa sva pri drugem kozarcu vina družno ugotovila, da se nama ne da. Tako sva, utrujena po za oba napornem tednu, odšla pod kovter, še malo čvekala, se smejala, naredila okviren načrt za danes, nato pa zgodaj zaspala.

Zbudila sva se v oblačen, a topel dan. Razgledi izpred hiše so bili kljub oblakom čudoviti, med griči so se podile nežne meglice. Ugotavljala sva, kako krasno mora biti tu šele ko na primer cvetijo češnje ali zori grozdje, in si potiho obljubila, da se vrneva med te griče še v kakšnem drugem letnem času, ko je tudi dan daljši, in za kakšen dan več.

Po zajtrku, ki je bil enako domač kot večerja, sva izpraznila sobo in se odpravila novim dogodivščinam naproti. Najprej na razgledni stolp (nanj vodi 144 stopnic, sva preštela), od koder sva lahko občudovala še lepši razgled. Kako krasno mora biti šele ob lepem vremenu!

Pot naju je vodila tudi v Šmartno (zadnja fotografija), malo vasico, ki je v preteklosti predstavljala pomembno strateško obrambno točko. Med kratkim sprehodom po notranji strani obzidja sva se tako lahko seznanila z zgodovino vasi, njeno arhitekturo in pomenom skozi zgodovino, ogledala pa sva si tudi nekoč/danes fotografije, ki lepo prikazujejo razvoj vasi.

Nato sva se obrnila proti Solkanu, kjer sva si solkanski most ogledala še iz druge perspektive, kot se ga gleda ponavadi (hvala, geocaching!), še prej pa povsem naključno našla še vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne - čeprav leži ob železniški progi, se zdi odmaknjen in miren kraj. In tih.

Soče Gregorčič ni kar tako imenoval bistra hči planin in pisal o njeni lepoti.

Zadnji postanek je bil spominski park na Kobilniku v Trnovem, posvečen padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja ter z grobnico padlih borcev IX. korpusa. Pred vhodom v park stoji ogenj miru in ljubezni.

Spominski parki so ponavadi prav posebni kraji. V njih je neka skoraj napeta energija. Nekaj je enostavno v zraku. Tokrat pa še bolj, saj je k "napetemu" vzdušju močno pripomoglo še vreme. Bila sva namreč prav v osrčju megle, kar je izkušnji še dodajalo skrivnostnost. In napetost. Da se ti naježi koža, ko hodiš mimo 83 granitnih plošč (nisva štela, pomagal je internet), od vrha do dna popisanih z imeni borcev in žrtev fašističnega nasilja. Na vrhu pa te pričaka še obelisk, pod njim pa grobnica padlih borcev IX. korpusa. 

Menda je z vrha lep razgled. Ponavadi bi me obljuba lepega razgleda zvabila nazaj na tako mesto ob lepšem vremenu, tokrat pa se mi zdi, da vabila ne bi sprejela. Ker se današnja izkušnja parka zdi "pravilna" - skrivnostna, temačna, napeta. Si je niti ne znam predstavljati drugačne.