ponedeljek, 29. september 2014

Letos jeseni pač ne bom in

Predlagam, da si pred nadaljnjim branjem zavrtite spodnji komad, nato pa se mi ob prijetni glasbi pridružite v nadaljevanju.


Iz nekega čudnega obdobja, ki se mu menda reče poletje, smo dodobra zakorakali tudi v koledarsko jesen, za katero pa, v nasprotju z baje poletjem, res lahko rečemo, da se je začela res čisto ... jesensko. Jutranja ljubljanska megla, hladna jutra in večeri, vmes pa pa prav prijetno sonce in toplota. Takole čez dan, ko preklinjaš tiste dvoje dolge rokave, ki si jih zjutraj navlekel nase, spodaj pa seveda nobenih kratkih, in ti je tako vroče, da imaš vsaj malo kvazipoletnega občutka, niti ne bi rekel, da je jesen. Le pogled v gozd razkriva, da rumena z vsemi svojimi odtenki in nadaljnjimi "izpeljavami" počasi, a precej vztrajno izpodriva zeleno. In tudi dnevi so se skrajšali že do te mere, ko počasi začnemo razmišljati, da bomo zdaj zdaj prestavili uro, in nas to že zdaj dela depresivne. 

Z začetkom jeseni so kot gobe po dežju začeli rasti tudi seznami, katere stvari so tiste, ki jih to jesen nujno potrebujemo. Tu govorim večinoma o cunjah, modnih dodatkih, lepotnih pripravkih in mejkapu. Tako se lahko hitro poučim, da moram k trenčkotu skoraj nujno obuti gumijaste škornje (ki jih nimam), ostriči se moram na paža, kupiti raztrgane kavbojke (če ene iz omare raztrgam sama, ne šteje), veke pa moram namalati z olivnimi barvami. Seveda potrebujem še ogromen pulover, v katerega lahko poleg sebe stlačim tudi Uroša in Kafko, vseeno pa mi ostane dovolj prostora še za tasta in taščo.

In bolj berem te sezname, bolj mi je jasno, da letos jeseni pač ne bom in. Ker se bom raje oskrbela z obilico dobre volje in pripravljenosti, da se zapodim v naravo. Ker je jesenski gozd krasen.


Ker jeseni ni nikjer lepše kot v hribih. Enostavno ni lepšega, kot ko si visoko v hribih, na soncu, pred tabo pa neskončna morja vate. In tak pokrov prinese s sabo enako neskončno tišino, saj ves hrup zaduši pod sabo. 

Poleg tega se bom opremila z otroškostjo. Se zapodila v suho listje, hodila pod njem in uživala v njegovem šumenju pod nogami. Ga metala v zrak in pustila, da nežno pada po meni. 

Oskrbela se bom z veliko dobrega čaja, ki me bo pogrel v večerih, ko bo zunaj zahladilo in Uroša ne bo doma (sicer za gretje lahko poskrbi tudi on). Seveda ne bo šlo brez moje tople zelene dekice, v katero se bom zavila ob pitju čaja in bom z njo nadomestila tisti ogromen pulover. 

In morda, morda se mi bo uspelo celo opremiti z motivacijo za pisanje diplome. 

Že res, da letos jeseni pač ne bom in. Ampak od zgoraj naštetega bom imela veliko več kot od paža na glavi in gumijastih škornjev na nogah. Ali kot mi je zadnjič napisala Ajda: najboljše stvari v življenju niso stvari. 

1 komentar: