četrtek, 8. maj 2014

Ko te video malo zbrca v rit

Saj verjetno veste, o katerem videu govorim, pa vseeno. O temle:


O tem videu, ki ga je na fejsbuku verjetno delil vaš vsak drugi prijatelj. (In a ni zanimivo, da to, da imate fejsbuk, zapišem skoraj kot dejstvo? Od ljudi, ki so bi blizu, imam na obeh rokah čisto dovolj prstov, da preštejem tiste, ki ga nimajo. Če pa iz tega štetja izločim svojo skoraj 91-letno babico, ki niti ne ve, kaj fejsbuk sploh je, in druge ljudi nad, na primer, 60 let, pa imam dovolj eno roko. Pa še na tisti bi si lahko odsekala še dva prsta.) Tisti, ki videa niso delili, pa so skoraj tekmovali, kdo bo v komentar prvi zapisal, da a ni to, da zdaj ta video vsi delijo na fejsbuku, nekam ironično.

Sama si videa prvič, drugič, tretjič, ko se mi je pojavil na fejsbuku, nisem niti ogledala. Niti petič. Ko se je pojavil tam nekje desetič, pa sem le kliknila na tisti trikotnik in ga predvajala. In če se do neke mere sicer strinjam s tem, da je vse skupaj malo ironično, ne mislim pisati o tem. Ob ogledu videa sem se kar precej zamislila nad njegovo vsebino. In nekoliko povesila glavo, ker sem se v njem seveda našla. Tako kot marsikdo drug - marsikdo od tistih, ki so video delili, in verjamem, da tudi marsikdo od tistih, ki tako zavzeto tuli o ironiji.

Če bi še tako zelo rada napisala, da nisem "kriva", tega ne morem narediti. Ker sem. Sicer nisem zaradi buljenja v telefon zamudila ljubezenske priložnosti (ali pa sem jo, pa tega niti ne vem; v tem primeru pa sem čisto hvaležna, da sem jo, ker Uroša pač ne zamenjam), pa vseeno. Se je pa že zgodilo, da je bil zunaj lep dan, pa se mi ni dalo dvigniti riti s kavča in izpred računalnika in iti na zrak. Gledanje v računalnik že tako ali tako zapolni precej mojega časa, ker imam konec koncev službo, v kateri brez tega ne gre. Pa si vseeno še tudi v prostem času kvarim oči s temle ekranom. Konec koncev to počnem tudi zdaj, ko tipkam tole, namesto da bi na primer z Urošem igrala jumbo. Ali z njim pila čaj in se pogovarjala. Ali pa pospravila stanovanje, ki se še vedno noče pospraviti samo. In tudi spat sem šla že kdaj ob čisto nečloveški uri, ker sem raje gledala kaj vem kaj, kot da bi se potopila v sanje. 

Pa nočem zdaj reči, da je vsako buljenje v ekran, pa ni važno, a je telefonski, računalniški ali kateri drugi, slabo. Sploh ne. Če ne bi pred več kot štirimi leti in pol buljila v ekran, najbrž ne bi živela, kjer živim, in ne bi bila poročena s človekom, s katerim sem poročena. Reči hočem samo, da nas je večina vsaj malo "kriva". Zato je "prav", da si video ogledamo in se malo zamislimo. Namesto da, na primer, tulimo o ironiji in se delamo, da nam je vseeno. Seveda vem, da nekaterim je, in s tem ni nič narobe. Ampak poleg tega vem tudi, da sama včasih pač potrebujem brco v rit. In verjamem, da tudi kdo drug.

In nisem prepričana, da sem zgornje razmišljanje ubesedila točno tako, kot sem ga želela in nameravala. Niti ne vem, ali mi je tisto, kar je prišlo izpod prstov, v taki obliki res všeč. Ampak ne mislim brisati. Naj ostane. 

2 komentarja:

  1. če bi dobila euro za vsako, ko mi kdo reče, če se lahk mal odmaknem od mobitela, bi bla že milijonarka :) priznam, sem kriva, ampak se mi zdi, da mam mejo, problem je samo v tem, da z mobitelom lahko delam že praktično karkoli, zato mi vzame tudi toliko časa in potem zgleda, kot da cel čas visim gor, kar pa nikakor ni res

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Meni se zdi to, da se zavedaš, da to počneš, že veliko, ker nekateri se tega niti ne zavedajo. In posledično tudi nimajo meje. (Mogoče bi pa res lahko začela pobirat evre za te izjave ;))

      Izbriši