torek, 27. maj 2014

Babji izlet k prijaznim Štajercem

Zadnjič na Šmarni smo se s ta drugo Tamaro in Petro menile, da bi jo med tednom mahnile na en tak mini roatrip. Malo raziskovat še neodkrite kotičke naše preljube deželice. Prva ideja so bili Zelenci (sicer niso ravno še neodkriti, sploh zame, ki sem večino svojega življenja preživela nekaj deset minut hoje stran), pa je bila potem vremenska napoved za tisti konec vedno slabša, tako da smo včeraj popoldne to idejo opustile in hitro smo se morale domisliti plana B.

Tamara je nekako izvohala Šmartinsko jezero, Petra je predlagala, da pogledam, kaj mi lahko namigne geocaching, in tako se nekako začel sestavljati nekakšen okvirni načrt - ki se je na koncu iztekel v en super babji dan. 

Začelo se je okoli desetih, ko se je pred našo bajto ustavil Zelenc (Điđi), iz katerega sta se navdušeno smejali Petra in Tamara. Na prvem Petrolu smo se seveda ustavile na kavi, nato pa krenile naprej proti Šmartinskemu jezeru. Če smo na poti tja še razmišljale, da je to verjetno pač tam ena mlakuža, kjer v desetih minutah vidiš vse, kar se splača videti, smo takoj po prihodu ugotovile, da bi se težko bolj zmotile. Lično urejena "vasica" z luštnimi mini kočicami, lepe misli po ograjah povsod naokoli, celo Zdravljica na mizi (tudi prevedena v angleščino) ... In vse to, še preden sploh prideš do jezera!




Potem pa učna pot, speljana okoli jezera in tudi čez, informativne table, ki te poučijo o rastlinskem in živalskem svetu v jezeru in okoli njega. Vse to pospremljeno s soncem in krasnim okoljem.






Ko smo se odpravljale proti Celju, smo ugotavljale, da smo vse že nekoliko lačne, zato smo sklenile, da gremo najprej na kosilo, da bomo imele dovolj energije za nadaljnje raziskovanje. In tako smo pristale v Kopru, ker je tam hrana že preizkušeno dobra. Na poti tja je padlo tudi edinih trinajst kapelj dežja v celem dnevu. Poleg hrane smo bile zelo navdušene tudi nad prijaznostjo natakarja, saj iz Ljubljane tega nismo ravno vajene. Po kosilu se seveda prileže kava, ampak zakaj bi jo pile tam, če gremo lahko drugam? In tako smo po krogu po starem mestnem jedru pristale samo nekaj metrov stran, na terasi hotela Evropa, kjer nas je prav tako stregel prijazen natakar. 

Kosilo se je že malo poleglo, zato smo se spravile raziskovat. Pot nas je najprej zanesla do ostankov Herkulovega svetišča.







Če si v Celju, pa je seveda treba iti tudi na grad in si mesto ogledati še iz ptičje perspektive. Prijaznost se je tam samo še nadaljevala, ko je dečko za pultom ponudil brezplačno vstopnino, če bi poslala kakšno fotografijo z gradu. Najprej me je sicer z vprašanjem, ali nameravam fotografirati (fotoaparat sem imela namreč obešen okoli vratu), prestrašil, saj sem najprej pomislila, da bo rekel, da ne smem, čeprav mi je bilo to malo čudno - od kdaj je pa prepovedano na gradovih fotografirati? No, pa me je hitro pomiril. Nekoliko presenečena sem mu rekla, da seveda lahko pošljem kakšno fotografijo, to mi pa res ne predstavlja nobene težave. Nato nam je še prijazno razložil, da z vstopnico v grajski kavarni dobimo evro popusta. Navdušene in še vedno presenečene nad prijaznostjo smo se tako odpravile raziskovat grajsko obzidje in vse, kar spada zraven.






Zadnja postaja pred odhodom domov je bil spominski park Teharje, posvečen zamolčanim žrtvam povojnih pobojev. Park je zelo lično urejen. Če odmisliš tisto ogromno skulpturo na hribčku, je pravzaprav zelo preprost. Človek bi že rekel, da gre za resnično miren in spokojen kraj, vendar se nam je vsem zdelo, da oddaja neko skoraj napeto energijo. Tako, da imaš občutek, kot da nekomu vdiraš v njegov osebni prostor. Tako, kot jo je mogoče čutiti na vseh takih krajih.





Dan je vedno tak, kakršnega si narediš. Me smo si našega naredile fajn. Kakšnega pa ste si naredili vi?


4 komentarji:

  1. o glej ga domači kraj!:)
    tisti napisi ob Šmarjaku so pa že fajn, ampak me pa tudi vsakič znova prime, da bi prinesla flomaster in končno narisala vse manjkajoče vejice!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ja, to je pa tudi vse nas prijelo, da bi postavile vse tiste vejice :)

      Izbriši
  2. Ooo, kako zanimivo in lepo. Štajerka pa še nikoli prav raziskala svoje okolice. To je kar malo grozno. (: Je pa res super ideja za izlet (:

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ponavadi je itak drugje bolj "zanimivo" - če ne drugega, gledaš čisto na drugačen način kot doma :) Po moje tudi jaz še marsikaterega kotička pri nas ne poznam.

      Izbriši