Če še kdo ni ugotovil, zelo rada kolesarim. In kot kolesarka se večkrat srečujem s stvarmi/pojavi/ljudmi, ki me zmotijo, zživcirajo in ob katerih mi skoraj začne pihati iz ušes in nosnic. Mogoče bom kakšno stvar pozabila napisat, bom dodala kasneje. Tule so tiste najbolj moteče. Razporejene so po naključnem vrstnem redu - kar mi najprej pade na pamet, je napisano najprej.
~neurejenost kolesarskih stez v Ljubljani~
Včasih bi raje videla, da bi bile kolesarske steze speljane po voznem pasu, ne pa da imajo poseben pas na pločnikih. (Pre)visoki robniki, nepotrebno vijuganje, pokrovi kanalizacije, stebrički in/ali prometni znaki na kolesarski stezi in še bi lahko naštevala. Ravno eden od previsokih robnikov je bil kriv za tisto poškodbo iz zapisa o kolesarskih utrinkih. Ne samo, da so take stvari neskončno nadležne, tudi nevarne so. O neurejenosti kolesarskih stez prav lepo priča tale stran, na kateri je mogoče najti veliko pasti za kolesarje v Ljubljani. Zelo žalostno je gledati pasti, ki so bile dodane že 7, 8 let nazaj, pa se do danes ni še nič spremenilo.Me prav zanima, kdaj če se sploh bo.
~neupoštevanje kolesarjeve prednosti s strani voznikov avtomobilov~
Policisti zelo radi opozrajajo kolesarje, da morajo upoštevati cestnoprometne predpise. Sama jih kot kolesarka dosledno upoštevam. Ne bi pa tega mogla reči za tiste minimalno tri voznike avtomobilov na turo, ki mi odvzamejo prednost, kjer bi me morali počakati. Le zakaj bi oni čakali kolesarje, a ne? Še dobro, da sem na (take) voznike vedno pozorna. Če ne bi bila, bi že parkrat poletela s kolesa ob udarcu v sprednji del avtomobila, ki tam ne bi smel biti. Se pač zavedam, da kot kolesarka v prometu nisem enakovredna udeleženka, ampak šibkejša - vsaj v razmerju do avtomobilov in vseh drugih motornih stvari. Ni mi problem pazit sama nase, ker vem, da če ne bom nase pazila sama, tudi drugi ne bodo. Mi gre pa na živce, da je nekaterim očitno res vseeno in se jim ne zdi vredno niti pogledati na desno, preden npr. zavijejo na bencinsko črpalko. Na koncu bi bila pa (vsaj za voznika avtomobila) jaz tista ta grda.
~pešci na kolesarski stezi~
Zelo pogost pojav. Zakaj hoditi po pločniku, če lahko hodiš po kolesarski stezi in grdo gledaš živčne kolesarje, ki želijo, da se jim umakneš? Za kolesarjenje po pločniku kolesar dobi kazen. Zakaj je ne dobi tudi pešec, ki hodi po kolesarski stezi? Razumem, da je včasih treba kolesarsko stezo prečkati, ampak to pešcu vzame 3 sekunde, če je res zelo počasen, drugače pa manj. To ni noben problem. Razen če prečkanje kolesarske steze pomeni skok izza avtobusne postaje, ne da bi prej pogledal, če je varno. In seveda, če se mi zgodi, da bom nekega takega "prečkarja" zbila, bom spet jaz tista ta grda kot v zgornjem primeru.
~kolesarji, ki vozijo v napačno smer po kolesarski stezi in te gledajo grdo, ker se jim ne umakneš~
Vsakič znova, ko se mi to zgodi, me ima, da bi malo zasikala, pa se potem ugriznem v jezik. Ne rečem nič, umaknem se pa tudi ne. Če sama vozim pravilno, nisem jaz tista, ki se mora umaknit. Je pa zabavno gledati mrke obraze, ki pričakujejo, da se jim boš umaknil, na koncu pa zadnji trenutek besno zavijejo stran in se verjetno grizejo v jezik, da ne zasikajo kakšne grde besede ali dveh.
~počasnejši kolesarji, ki vozijo po celotni dolžini kolesarske steze~
Ne me razumeti narobe, nič nimam proti počasnejšim kolesarjem. Imam pa veliko proti počasnejšim kolesarjem, ki mislijo, da so sami na svetu in zavzamejo celo kolesarsko stezo. Verjetno si zdaj mislite nekaj podobnega temule: "Pocingljaš, pa je zadeva rešena." Ne, v bistvu ni, ker ne pocingljam. Ker na kolesu nimam zvonca. In potem razmišljam, kako bi osebku pred sabo dala vedeti, da ni sam na svetu in da želim, da se mi umakne. Kašljanje na silo mi ne gre. Vzkliki, kot so "alo!", "sam' mal'", "vozi!" in podobni, se mi zdijo nesramni. Po navadi se zgodi, da čakam in razmišljam toliko časa, da se mi odpre priložnost, da takega kolesarja prehitim po pločniku. In, priznam, to po navadi tudi naredim.
~ljudje z razmišljanjem pločnik=kolesarska steza~
Ne, pločnik in kolesarska steza nista ena in ista zadeva! To zmotno prepričanje velja tako za kolesarje kot za druge udeležence v prometu. Vsak dan vidim vsaj 10 kolesarjev, ki vozijo po pločniku. Enkrat se nama je z Ajdo na "turi" do Podpeškega jezera med vožnjo po cesti, ker na pločniku ni bilo kolesarske steze, zgodilo, da je mimo naju prav počasi pripeljal motorist, naju "prijazno" pogledal in rekel: "Dekleti, kaj pa če bi šli na kolesarsko stezo?" Prav "prijazno" sem ga pogledala nazaj in odvrnila: "Gospod, tisti zadevi na moji desni se reče pločnik." Najbrž mi ni treba posebej omenjati (pa bom vseeno), da sem bila deležna precej grdega pogleda in seveda nobenega odgovora več. Gospod se je namreč kaj hitro pobral naprej.
Za konec pa še ena stvar, ki me sicer ne moti pretirano, jo pa vsakodnevno opažam:
~čelada, ki visi čez balanco~
Tega fenomena ne bom nikoli razumela. Čelada je za na glavo. Ali pa sploh za nikamor. Ne pa za na balanco. Ne vem, zakaj se ljudem zdi, da je po ravnem in v hrib ne potrebujejo ... Verjetno tega ne bom nikoli razumela. Se bom pa vsekakor še naprej spraševala, kaj za vraga je smisel takšnega početja. Mogoče se pa ljudje bojijo, da se bo balanca potolkla? Ne vem ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar