Internetna dnevniška preteklost, 2. del

Pa smo pri drugem delu moje internetne dnevniške preteklosti. Nobenih dolgih uvodov, gremo kar k stvari ...

Stanovanje je izpraznjeno. Ničesar mojega ni več tam, razen majcenega, nevidnega delčka srca, ki se od stanovanja, sploh od sobe noče posloviti. Soba pusta kot takrat, ko sem prišla. Nič podobna tistemu, kar je skoraj dve leti veljalo za moj brlog. 
Samo še ključe moram vrniti in tisto stanovanje bo res postalo le še preteklost. Žalostno, prav res. So določeni osebki (oz. en sam osebek), ki enostavno ne razume, zakaj se mi je tako težko ločiti od tistega stanovanja. Kar razmišljaj, mogoče boš nekega dne razumel ... (9. julij 2007)

Ja, tista sobica je bila res blazno fletna, ampak selitev nato sploh ni bila tako grozna, kot sem si jo sprva predstavljala. In prav vesela sem, da sem morala menjati lokacijo, ker sem v tem stanovanju preživela nekaj najlepših let svojega življenja in spoznala veliko novih prijateljev, ki jih mogoče ne bi, če ne bi bila tu. 

Ja, zloba je zlobna reč in zna pobegniti iz vreče za smeti, se splaziti skozi ključavnico, čeprav je ključ notri in se ti skriti pod stol, od tam pa odtavati k tvojemu najboljšemu kolegu pošastkotu Zlatkotu, ki bo baje po novem moj najboljši prijatelj. Dilala za ta privilegij, v zameno pa dala iz sebe par informacij. Upam, da je ta Zlatko tega vreden. (8. oktober 2007)

Pod tem zapisom me je nekdo vprašal, na katerih drogah sem. Na nobenih nisem bila. Bežno se spominjam tega pogovora. Ne vem točno, kaj je bila fora, ampak vem, da je bilo polno smeha.

Kadar me kdo razjezi v telefonskem pogovoru, leti po koncu le-tega telefon nekam. Včasih na mizo, včasih na posteljo, včasih na tla, večkrat se zgodi, da leti najprej na posteljo in potem pade na tla. Vem, telefon ni nil kriv, pa vseeno ... In v tem trenutku nekam žalostno leži na tleh.  (8. junij 2008)

Ja, to sem počela. Počela pravim zato, ker me že dolgo ni nihče tako zelo razjezil po telefonu, da bi to dejansko naredila. Če bi pa me, bi pa telefon verjetno spet odfrčal, kamor koli bi že pač priletel ...

Med prejšnjim citatom in tem zadnjim je dobrega pol leta razpona. Malo zato, ker v vmesnem času ni bilo napisanega nič, kar bi bilo vredno kopipejstanja, malo pa zato, ker v tem času res nisem kaj preveč pisala.

Jaz: "Dons bova pa pešce zalivala, ane? "  
On: "Tud lahko. Ampak za vsakim, k ga boš zalila, se bova ustavla, da se mu opravičiš, daš telefonsko številko in naslov, kam nej prnese cunje oprat." (3. oktober 2008)

Oh ja, moje ure vožnje. So bile zelo zabavne, čeprav jih ni bilo veliko. Za vse tiste, ki ne veste - ne, nimam še izpita za avto, ker ni zneslo. Najprej mi je inštruktor pobegnil na morje, potem sem šla jaz nazaj v Ljubljano in potem je zmanjkalo prihrankov, tako da sem še vedno brez. So bile pa moje ure vožnje vedno prav zabavne, ker je bil inštruktor totalna faca in sva se res veliko presmejala. Darko je kul!

"Z elegantnim, plesu podobnim gibom se je umaknila nazaj, vendar se je zdelo, da je Roberto prav tako dober plesalec kot ona, saj se je nenadoma znašla v njegovem objemu. Kot da bi ga gnal notranji ritem, se je skupaj z njo premikal, dokler ni Brandi osupla in razvneta začutila njegovega vročega telesa pred sabo in hladne stene na svojem hrbtu." (9. september 2009)

Spet ena velika luknja, tokrat pa izključno zato, ker res nisem prav nič pisala, razen par vpisov, v katerih sem bentila nad snovjo za izpite. Zgornji citat ni moj. Prepisan je iz ene knjige, pa seveda nimam pojma, iz katere.To velikokrat počnem. Izpisujem citate, ki so mi všeč, namreč. V lastnih knjigah jih večinoma podčrtam, izpišem pa ne, razen res ekstremno dobrih. Pri prepisanih citatih si vedno rečem, da si bom zapomnila, iz katere knjige so, pa si seveda ne. Preveč je vsega, da bi si lahko zapomnila res vse.

Današnji zapis zaključujem z začetkom. Začetkom nečesa novega, lahko bi rekla novega poglavja v mojem življenju. Prvi zapis po tem, ko je v moje življenje vstopil on:

In po takem popoldnevu naj se zdaj učim?! (19. september2009)