Internetna dnevniška preteklost, 3. del

Ne, tale še ne bo zadnji, čeprav sem obdelala že več kot polovico obdobja pisanja dnevnika. No, več kot polovico, če gledamo po datumih, in manj kot polovico, če gledamo po številu zapisov. Pa naj bo dovolj začetnega nakladanja ...

V soboto sem se znašla v dilemi - spiti kavo doma ali iti na kavo v mesto? Po temeljitem premišljevanju nekje petih minut sem se odločila, da je dan ravno pravšnji za martinčkanje ob kavi na terasi tistega luštkanega lokalčka v centru. Popokala sem ključe, denarnico, knjigo in se odpravila. Luštna urica na sončku, dobra knjiga, super družba. Po kavi še par opravkov in slučajno srečanje s sošolcem. Nisva neka huda kolega, nikoli eden drugega ne pokličeva za kavo, srečanja z njim pa zelo variirajo - od hitrega pozdrava in morda izmenjave par besed, pa do krajše ali daljše kave. No, to srečanje se je sprevrglo v dveurno kavo za s sabo na neki klopci na sončku. In po najinem pogovoru sem se na avtobus odpravila v nekem čudnem nedoločljivem razpoloženju. Ne bi mogla reči, da sem bila slabe volje, daleč od tega, ampak počutje je bilo nekako čudno. S tem sošolcem sem vedno rada debatirala, ker so pogovori daleč od nekih običajnih dolgočasnih pogovorov o vsakdanjih stvareh, vremenu in podobnih zlajnanih temah. Tako sva v dveh urah obdelala vse od družinskih odnosov, starševstva, smrtne kazni, evtanazije, splava pa do domov za ostarele. 

Take debate pogosto pogrešam. In tudi ljudi, s katerimi bi se dalo o takih stvareh razpravljat. Konkretno razpravljat.  (19. oktober 2009)

Tu ni kaj preveč za dodat. Fino je imeti tudi take prijatelje, s katerimi se nikoli ne pokličeš, si ne pišeš SMS-sov ali se kako drugače kontaktiraš. Enostavno greš z njimi na kavo, ko jih srečaš, in se imaš blazno fajn.

Zmeda z urnikom, tarok non-stop, češnjevo pivo v Irish pubu, pizza burek sredi noči, sprehod v Šiško ob pol treh zjutraj, junija opravljeni pogoji ... prvi letnik. 
Visenje za rimskim zidom, v izpitnem obdobju turška kava in zajtrk ob šestih s sošolko pred odhodom na izpit, začetek seminarskih nalog, eden najdaljših in najbolj mučnih tednov mojega življenja ... drugi letnik. 
Novi cimri, neskončno dolge debate na balkonu ob "enem cigaretu", en krog po soseščini, cimrina obsedenost s čistočo, majave posteljne letvice, "učenje" ob pivu do petih zjutraj, pogojnih izpitov poln september ... tretji letnik. 
Poglabljanje prijateljstev, Scrubs, Friends, That 70's show, dileme, globoki pogovori, padec, nov vzpon, novi cimri, (neuspešno) iskanje potencialne cimre, lenoba na faksu, nenavadni načini bujenja ... četrti letnik.  (23. oktober 2009)

Povzetek štirih letnikov faksa v nekaj vrsticah. Blazno zanimivo in totalno resnično. Danes, skoraj dve leti kasneje, ne bi prav ničesar dodala ali odvzela.

Mini zapis ob 9:13:36 (doma doma): Sprašujem ljudi, če kdo pozna Saleta, pa me vsi samo debelo gledajo in odkimavajo. Zdi se mi totalno cudno, da nihce ne pozna cloveka, ki mu je namenjena vecina novih his v KG ...  (8. november 2009)

Oh Sale, še vedno ne vem, kako je videti, nihče mi ne zna povedati, čeprav so že vsi slišali zanj. Dobro mu gre, da se mu že skoraj dve leti uspeva tako dobro skrivati pred ljudmi v tako majhnem kraju :D

Da pa ne bom bluzila tukaj samo o pesmih ... Upam, da se držiš. Veš, za dežjem vedno posije sonce. In popolnoma vseeno mi je, če ti najeda tole brat! Ker ne govorim tega kar tja nekam v tri dni. Mogoče se v določenem trenutku zdi, da itak ne bo nikoli bolje, ampak verjemi, pridejo boljši časi. Takrat boš nazaj pogledal z nasmehom na ustih in se čudil, da si nekoč gledal na vse tako pesimistično. Iz srca ti želim, da ta čas pride čimprej! Osebno te sicer ne poznam ne vem kako dobro, ampak iz zapisov in komentarjev drugih ljudi se da razbrati, da si zelo dober človek. Tudi za take je na tem svetu poskrbljeno. Pa čeprav malo kasneje kot za ostale ;) Samo ne izgubi upanja! Tudi zate bo slej ko prej posijalo sonce! Ti samo vztrajaj! 

Zgornji citat je brez datuma z razlogom. V moj dnevnik je bil sicer vnesen 25. novembra 2009, nastal pa je že kakšno leto prej. Ob tem citatu se vedno nasmehnem in začudim, kako zelo majhen je svet in kako se stvari obrnejo v smer, ki je ne bi nikoli pričakoval. Ta citat je bil namenjen Urošu. Ja, takrat sem ga že poznala, ampak samo na videz. Do takrat sva se videla enkrat, pa še takrat sva bila vsak z nekom drugim. Njegov dnevnik sem spremljala že nekaj časa, ker so mi bili njegovi zapisi zanimivi (in ne zato, ker sem bila že takrat noro zaljubljena vanj, kot rad trdi on). Imel je obdobje neke krize, ki so jo spremljali stalno negativni zapisi. Enkrat sem imela njegove negativnosti poln kufer in nastal je zgornji citat. In približno leto kasneje se nama je nekako uspelo najti. Prijetno naključje, ni kaj ;)

Nekaj dni nazaj sem slučajno pregledovala forum z naslovom Moja najljubša poezija in med objavljenimi pesmi našla svojo pesem, ki ste jo objavili vi. Najbrž mi ni treba poudarjati, da sem bila zelo šokirana. Čeprav so od objave pesmi minila že več kot štiri leta, bi rada dobila razlago, kako je do tega prišlo. Spodobilo bi se namreč, da, če objavljate dela tujega avtorja, le-tega spodaj tudi navedete, pa čeprav le z vzdevkom, ki ga avtor uporablja na drugem forumu (na katerem ste, če sklepam pravilno pesem tudi našli). V primeru, da originalnega avtorja ne napišete, se sklepa, da je pesem vaša, čemur pa bi s precej grdim izrazom lahko rekli kraja literarnega dela. 

Da se ne boste spraševali, za katero pesem gre, naj vam pomagam: 
Rada bi zbežala v jutri 
in se nikoli vrnila v to aritmijo. 
Pod žgočim soncem 
bi v čajnici želja 
pila iz kozarca opojen refošk. 
A vendar ne bi imela miru pred škarabejem preteklosti. 
Ego bi se spustil pod ledišče, 
bolečina poraza pa bi večno ostala. 
(na tem forumu objavljena 15. 9. 2005, sama sem to pesem objavila na forumu pesnik.net 1. 5. 2005) 

Imate možnost, da to sporočilo enostavno ignorirate, lahko malo razmislite in se skušate spomniti, kaj se je takrat dogajalo, bilo pa bi zelo lepo, da bi si vzeli čas in na moje sporočilo odgovorili, saj se mi zdi, da sem do razlage upravičena. 

Lep pozdrav, 
Tamara  (23. januar 2010)

Za tem zapisom stoji prav zanimiva zgodba. Nekega lepega popoldneva (ok, priznam, nimam pojma, a je bilo res lepo, ampak recimo, da je bilo) sem brskala po internetu, iskala pesmi, ki so mi všeč, in jih pridno zapisovala v rokovnik, ki je temu namenjen. Potem sem naletela na pesem, ki mi je bila sumljivo znana, in ugotovila, da je moja. Kot avtorica nisem bila navedena. Najbrž mi ni treba posebej poudarjati, da sem ponorela in ženski, ki je to objavila, poslala zasebno sporočilce. Se mi zdi, da sem bila zelo prijazna in diplomatska :) Seveda me je imelo, da bi v sporočilo zapisala 1649877 kletvic, ampak sem se zadržala. Odgovora nisem nikoli dobila. Ženska je bila zadnjič na forumu 4. januarja 2010. Sem jo pač za malo zamudila.

Zanimivo je, kako se lahko določene prijateljske vezi totalno zrahljajo. Sošolci, s katerimi smo bili še lansko leto res huda klapa, ogromni zaupniki in še marsikaj, smo se letos raztepli malodane vsak na svoj konec. Ja, škoda je, da se tako močne prijateljske vezi lahko v tako kratkem času zrahljajo. Prav malo žalostno. Po drugi strani pa so se v zadnjih mesecih spletle neke nove prijateljske vezi, ki so zaenkrat sicer še malo v povojih, ampak se mi zdi, da se bodo še okrepile. In komaj čakam, da vidim, kaj iz vsega skupaj lahko nastane. 

Nič drugega kot začaran krog življenja ... (6. februar 2010)

Prijateljstva pač.  So kot ljudje ... O tem sem že pisala, zato ne bom še enkrat.

Tisti lift na radiu je scary ... Nihanje gor in dol skoraj vsako furo, klavstrofobičen občutek. Vsakič mam občutek, da se bo strgala zajla. (12. marec 2010)

Po skoraj letu in pol, odkar sem tam, se tega dvigala še vedno nisem navadila in še vedno sem vesela čisto vsakič, ko se pripeljem do podna. Anja, Tamara in Petra že vejo, o čem govorim. Aja, pa Maša tudi, saj se je enkrat peljala z mano. Zabavno dvigalo, ni kaj. Samo upam, da nikoli ne obstanem v njem.

 Spet bi napisala kako pametno pesmico / zgodbico, pa besede nikakor nočejo iz mene. Ah, jebat ga ... (7. junij 2010)

Zveni znano? Se mi je zdelo :D

... to be continued ...