Današnji zapis bo 2 v 1. Dve dogodivščini zadnjih nekaj dni. Najprej Toško čelo. Po prepričevanju, da še nisem "zrela" za Katarino, mi je uspelo od Anje izborbati "samo" Toško čelo (potem je bila v bistvu tudi še Katarina, ampak z druge strani). Je bil kar velik zalogaj, sploh glede na to, da kondicije za v klanec res nimam. Ampak je šlo. Sicer (zelo) počasi, ampak je šlo. Gor sem prišla totalno crknjena.
Po najboljši kremšniti, kar sem jih kadar koli jedla, sem dobila dovolj moči, da sva lahko nadaljevali pot naprej na Katarino. Ni mi žal, da sva šli naprej, pa ne samo zaradi radlerja, ki mi ga je obljubila Anja (no, če smo natančni, mi je obljubila pivo, ampak je radler vsekakor boljša izbira). Pot je res lepa, malo gor, malo dol in ne preveč naporno. Razgled je bil kljub dežju dobre pol ure prej precej lep.
Na Katarini sva si privoščili še zadnji počitek in težko prislužen (vsaj zame) radler.
Potem je sledil še spust s Katarine. Vtisi? STRMO!!! Ampak se mi zdi, da mi je do zdaj uspelo že vsaj malo premagati strah pred klanci (navzdol, ne navzgor, da ne bo pomote) in nisem dol vozila dlje časa kot gor :).
Super rekreacija, ki me je spomnila, da bo res treba malo več vozit klance, ker Črni Kal ni ravno nedolžen. Na Toško bom vsekakor še kdaj šla in gor bom hitreje kot zadnjič! Pa cukra se bom prej nažrla, da se mi ne bo spet vrtelo.
V soboto je sledil dan počitka. Sem razmišljala, da bi se kam odpeljala, pa sem hranila moči za nedeljo, ko sva se z mami odpravili v okolico Iškega Vintgarja. Še en luštkan izlet. Bilo je veliko dežja in klopov, ampak tudi smeha, lepih potk in kakovostnega časa z mami. Začetek je bil z vremenskega vidika zelo obetaven. Sicer je bilo soparno, ampak fajn. Pa strmo je bilo. Ampak sem bila še vedno nasmejana.
Super rekreacija, ki me je spomnila, da bo res treba malo več vozit klance, ker Črni Kal ni ravno nedolžen. Na Toško bom vsekakor še kdaj šla in gor bom hitreje kot zadnjič! Pa cukra se bom prej nažrla, da se mi ne bo spet vrtelo.
V soboto je sledil dan počitka. Sem razmišljala, da bi se kam odpeljala, pa sem hranila moči za nedeljo, ko sva se z mami odpravili v okolico Iškega Vintgarja. Še en luštkan izlet. Bilo je veliko dežja in klopov, ampak tudi smeha, lepih potk in kakovostnega časa z mami. Začetek je bil z vremenskega vidika zelo obetaven. Sicer je bilo soparno, ampak fajn. Pa strmo je bilo. Ampak sem bila še vedno nasmejana.
Po lazenju v klanec sva prišli do partizanske bolnišnice, kjer sva se vživeli v vlogo medicinske sestre in se spomnili na Predina in njegovo samospraševanje o medicinskih sestrah :) Potem pa še v vlogo kuharic. V kuhinji je bila namreč celo ponev s kuhalnico! Okolica bolnišnice je bila precej idilična.
Nadaljevali sva pot in po moji krivdi zašli. Na GPS-u plonk listku sem imela natančno napisano, kam morava iti, ampak mi je uspelo nekaj, za kar mi ni bilo nikoli jasno, kako lahko uspe drugim - zamešala sem levo in desno, kasneje sem pa še povsem ignorirala ogromno tablo, na kateri je pisalo, kam morava iti, čeprav je mami nanjo na glas opozorila tako, da je prebrala njeno vsebino (tisti del "kako lahko uspe drugim" se nanaša samo na menjavanje leve in desne). Ampak je bil tudi "ovinek" zaznamovan z lepo potjo in gospo, ki nama je prijazno razložila, kje morava iti, da prideva do želene "kontrolne točke".
Po nekje 45 minutah "ovinka" sva bili spet na pravi poti. Malo po ravnem, malo dol, malo gor. In z veliko dežja. Ko je bil prvi naliv mimo, je že kazalo, da se bo vreme izboljšalo. Saj se je, ampak ne za dolgo. Še preden sva se podali na pot, sva vedeli, da na njej ne bo nekih lepih razgledov, ker nikjer na poti ni nobenega izrazitega vrha. Tudi če bi bil, bi bili razgledi videti nekako takole:
Pa naju to ni zmotilo. Hodili sva naprej, se še vedno pogovarjali, hahljali in uživali. Pa bili vmes nekoliko bolj zbrani, ker je pot postala zelo strma - navzdol. Mokre korenine, listje in skale hoje prav nič ne olajšajo, zato sva malo manj govorili in malo več pazili. In se od časa do časa zvrnili na rit. Kljub vsemu pa se je še vedno našel čas, da sva slikali kakšno rožico ali dve.
Po spustu po zelo lepi potki naju je čakalo sotočje Zale in Iške. Treba je bilo priti čez obe. Čez Iško je most, čez Zalo pač ne. Preskočiti se je ni dalo, ker je bila preširoka. V tistem trenutku so nama premočeni čevlji prišli še kako prav, saj se pač nisva pretirano sekirali, da se bova zmočili, in sva pogumno zabredli v vodo, kjer se nama je tok zdel najšibkejši. Čevlji so nato spuščali smešne zvoke, ampak naju to ni motilo.
Za finiš naju je čakala še pot gor in dol ob Iški. Tu sva pa res dirkali, govorili sva bolj malo, slikali pa samo enega močerada, ki sem ga skoraj pohodila. Ob prihodu nazaj v Iški Vintgar sva bili po treh urah hoje po dežju (in petih in nekaj vse skupaj) še vedno nasmejani in dobre volje. Prijeten izlet. Mogoče bi ga vseeno ponovila še enkrat, ko bo vreme malce bolj naklonjeno. In vsekakor se prej namažem z nečim proti insektom, ker mi je uspelo "pridelati" 10 (ja, 10) klopov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar