Ko se v sanjah združi milijon stvari, ...

... nastane ena grozna zmešnjava, ki se takole, nekaj ur kasneje, zdi totalno smešna in nesmiselna ...

Znajdeš se na letališču, kamor te je pripeljal dragi, in čakaš na avtobus, ki te bo odpeljal do letala, s katerim boš z eno od svojih najboljših prijateljic odpotovala v Turčijo. Avtobusna postaja je točno taka, kot v vasi, kjer si živela velik del svojega življenja. Avtobus zaradi snega močno zamuja, ampak vseeno pride še pravočasno. Ko sediš na letališču in čakaš na avion, ugotoviš, da si doma (ali pa mogoče pri dragem v avtu?) pozabila kufer, ampak se zaradi tega ne sekiraš. Boš že nekako. 

Medtem ko razmišljaš o kufru, prisede k tebi ena od novinark in ti da prazno nakupovalno vrečo (?!), na notranji strani katere je listek od enega drugega novinarja, ki ni bil zadovoljen z eno lekturo in ti na listku pojasnjuje, da tista noga ne bi smela biti samo ena noga, ampak bi morali biti dve, ker sta pač obe dišali in ne samo ena (?!). No, ko letalo končno pride, se zaveš, da nisi bila še nikoli na letalu in nimaš pojma, kako vse skupaj poteka. Preden vstopiš, ti prijateljica pove, da je dobila nujen telefonski klic in ne more iti s tabo oziroma pride za tabo v Turčijo z avtobusom (?!). Malo si zbegana, ker ne veš, kako se boš znašla sama. No, na tvojo srečo se pojavi prijatelj, njen bivši fant, ki ga prosiš, naj na letalu sedi zraven tebe, da ti bo vsaj kaj jasno (čeprav ne verjamem, da je let z letalom taka zadeva, pri kateri bi ti moralo biti ne vem kaj jasno).  Vprašaš ga še, kaj vse sploh lahko neseš s sabo na letalo, saj imaš v torbi hudiča in pol. No, usede se zraven tebe in ko je letalo že v zraku (česar sploh nisi dojela), ugotoviš, da imaš prižgan telefon. Nekje tam zadaj v glavi se ti lesketa neka informacija, ki pravi, da mora biti telefon med letom ugasnjen oziroma v "flight mode" ali nekaj podobnega. Ups. To pač urediš.

Nekje na sredini poti ima letalo pavzo. Ne, ni se treba na letališču presesti na drug avion, ampak ima avion res samo postanek. S tem kolegom in še nekimi ljudmi, ki jih očitno poznaš, greš v nek lokal in si naročiš juho. Gobovo juho. Čakaš tisto juho, a je ne dočakaš, ker prej zazvoni budilka na tvojem telefonu in se zbudiš.

In seveda ti ni nič jasno. Še zdaj, ko tole pišeš, ti ni. Ja, v sanjah se včasih povežejo take stvari in nastanejo take bizarnosti, da se vsemu skupaj lahko samo smejiš. In če imaš srečo, se tega nekaj ur kasneje še spomniš. Jaz je ponavadi nimam.