ponedeljek, 30. marec 2015

Šibke točke: površnost

Šibke točke. Vsi jih imamo, a ponavadi ne govorimo o njih. Seveda je veliko lažje in prijetneje govoriti o stvareh, v katerih smo dobri. Vseeno pa je prav, da se šibkih točk zavedamo in se trudimo, da ne bi prišle tako zelo do izraza oziroma da bi jih odpravili.

Ena ogromnih, ki me zaznamuje, odkar pomnim, je vsekakor površnost. V šoli se je zelo rada kazala pri matematiki. Prenašaš cifre čez enačaj, pa pozabiš spremeniti predznak. Množiš samo na eni strani enačaja, na drugi pa ne. Ne seštevaš, ampak odštevaš ... Ne gre za to, da ne bi vedela, da moraš pri prenosu čez enačaj spremeniti predznak. Seveda vem, pa površnost poskrbi za to, da po nepotrebnem izgubljam točke.

Dokler gre samo za šolske ocene, še niti ni takega problema. Resneje pa postane, ko pošiljaš prošnjo za lektorsko delo in sporočilu priložiš živlenjepis. Prošnjo že trikrat pregledaš, da se ja ne bi kje pojavila kakšna napaka, imena datoteke, ki jo prilagaš, pa pač ne. In če pri prošnji za kakršno koli drugačno delo temu verjetno sploh ne bi posvečali nobene pozornosti, tu vsekakor jo. Vseeno pa to ni tako velika površnost, kot če ti nekako uspe preimenovati revijo, kamor pošiljaš prošnjo. Še vedno bi si najraje vsakič, ko se spomnim na to, poveznila škrnicelj na glavo.

Zaradi površnosti, ker nisem dovolj natančno brala, sem tudi v službi že zakrivila kakšno napako. Eno, tisto, ki se je najbolj spomnim, tudi zato, ker je bila prva, še čisto na začetku, med uvajanjem, pri novinarki, za katero danes vem, da stvari obvlada in se ne zmoti pri tako banalni stvari, kot so pasja imena. Verjetno mi ni treba poudarjati, da mojih popravkov ni bila najbolj vesela? To je še ena tistih stvari, na katere nisem ravno ponosna, je pa sigurno dobra šola za naprej.

Dogaja(lo) pa se (je) tudi pri ne tako zelo intelektualnih stvareh. Na primer pri sesanju. Kar vprašajte mojo mami, kolikokrat sem morala ponovno sesati, ker preproga ni bila dobro posesana ali ker so bile v kakšnem kotu še vedno smeti. Ali pa pomivanje posode. Še danes se včasih, ko pospravljam posodo, primem za glavo, ker pisker pač ni pomit.

In ko takole razmišljam, pomislim, da še dobro, da nisem možganski kirurg ...

4 komentarji:

  1. Bogu hvala za še eno "površnico", samo da nisem edina :) Sploh ne smem pomisliti kje vse sem ga hudo pihnila zaradi površnosti. Še danes zardim, ko se spomnim :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Hehe, še ena površnica tu, no če drugega ne, smo že tri :D

    sploh pri matematiki sem bila en pajacek na kvadrat kar se površnosti tiče (no pa tudi pomanjkanja logike, ampak to je že druga tema), pri vsakodnevnih stvareh pa sem ambivalentna- po nekod še preveč natančna in že obsedena, (ampak to ne velja za pospravljanje, žal :D), ponekod pa površna kot kakšna zmedena furija ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. Hehe, še ena površnica tu, no če drugega ne, smo že tri :D

    sploh pri matematiki sem bila en pajacek na kvadrat kar se površnosti tiče (no pa tudi pomanjkanja logike, ampak to je že druga tema), pri vsakodnevnih stvareh pa sem ambivalentna- po nekod še preveč natančna in že obsedena, (ampak to ne velja za pospravljanje, žal :D), ponekod pa površna kot kakšna zmedena furija ;)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Se mi zdi, da je matematika res raj za površneže :)

      Izbriši