nedelja, 29. marec 2015

Sanje niso vedno lepe in sladke

Današnjo porcijo estrogena je odprlo vprašanje o čudnih sanjah. Čudne sanje so moje precej zveste spremljevalke. Včasih se pojavijo v obliki novinarjevega listka na nakupovalni vrečki. Še veliko več pa je takih, ki se jih danes niti ne spomnim več. Pogosto se namreč zgodi, da čez dan že pozabim, kaj sem sanjala, vem samo, da sem bila, ko sem se zbudila, čisto zblojena in mi ni bilo nič jasno. Ne vem, mogoče namenoma potlačim nočne spomine. Ali pa privrejo na dan kar enkrat sredi dneva, ko me kakšna stvar/pogovor/komentar spomni na njih. 

Marsikaj čudnega in zanimivega in tudi neprijetnega se mi je že sanjalo. Pogosto vozim avto in prav vedno se nekje sredi poti zavem, da nimam izpita, in me je potem strah, da se bom kam zaletela ali da me bodo ustavili policaji. Včasih v polsnu, ko se nekoliko zavedam svojega telesa, vsaj toliko, da vem, da me noro tišči lulat, v sanjah vidim dolgo vrsto pred straniščem. Ki stoji v mrazu zadaj za hišo. Na srečo me redko tlači mora, kadar pa me, je resnično morasta. Tako zelo, da se zbudim v joku. Ali pa se zjokam nekaj sekund po tem, ko odprem oči.

Zgodi se tudi, da se mi zvoki v sanjah poklopijo z zvokom budilke. To sovražim. Ni hujšega kot budilka, ki me vrže iz sanj. Ker sem potem čisto zblojena in se počutim, kot da bi imela orng mačka. Zblojeno se počutim tudi, kadar so sanje take, da bi bile lahko tudi resnične, in se sprašujem, ali sem nekaj samo sanjala ali se je resnično zgodilo.

Zadnje "zanimive" sanje, ki sem jih imela, pa bi težko zamešala z resničnostjo. Ker pač še nisem doživela, da bi se službeni kavomat pogovarjal z mano. No, ne ravno pogovarjal z mano, bolj razlagal, kaj tisti trenutek počne. "Zdaj pošljem dol lonček in najprej natočim kavo. Nato čez zlijem še mleko in zapiskam." Ne, ni šlo ravno tako. Ali pa je šlo, ne spomnim se. Vem samo, da je bila okoli mene ves čas galama, jaz pa sem tiščala glavo h kavomatu, da bi bolje slišala, kaj govori. In ko že tretjič nisem slišala, kaj mi želi povedati, sem še četrtič pritisnila na njegove tipke. In potem vsakemu, ki je šel mimo, razlagala, da ne zapravljam denarja (ker ga res nisem), samo slišati želim, kaj reče med "dol lonček" in "še mleko in zapiskam". Ljudje so me samo debelo gledali.

Kot me je debelo gledal tudi Uroš, ko sem mu ob pol petih zjutraj razlagala svoje sanje. Pa mu niti nisem razložila celih, ker me je gledal z vedno večjo mešanico groze in zaskrbljenosti, zato sem raje utihnila. Preden bi se odločil, da me namesto na Šmarno goro odpelje kam drugam ...

4 komentarji:

  1. Zaradi sanj čez dan večkrat doživim deja vu ali pa sanjam tako resnično, da čez dan ne vem ali je bilo res ali sem le sanjala. Lani sem sanjala, da sem si kupila nove copate, ki sem jih potem pol dneva iskala po stanovanju :) Ko me v sanjah tišči lulat, ponavadi sanjam, da sproščeno sedim na stranišču, jem Domačica kekse in lulam - na srečo se zbudim tik pred zdajci, drugače bi bila postelja mokra :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Včasih so te, ko ne veš, ali si nekaj sanjal ali je bilo res, lahko prav zabavne, ampak znajo biti pa tudi neprijetne. Ta s copati mi je všeč, tista z lulanjem pa še bolj, sploh zaradi domačice :)

      Izbriši
  2. Hihi, meni je tudi tole znano kar piše nadinka- če me lulat, po navadi sanjam da sedim na stranišču.,. no, očitno telo in možgani že vedo, kdaj nas opozoriti ;))

    tole pogovarjanje s kavomatom pa je zelo prisrčno :D

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Res je zanimivo, kako se telo in možgani znajo povezati. Meni se dostikrat dogaja tudi, da zvoke iz okolja prenesem v sanje - ponavadi zvok budilke.

      Izbriši