ponedeljek, 09. marec 2015

Slab začetek tekaške sezone še ne pomeni konca sveta

Z Ajdo sva se odločili, da greva letos spet na gozdni tek okoli Ajdovščine. Tokrat na šest kilometrov. Česar me je, priznam, groza. Šest kilometrov se sliši precej več kot pet. Precej več kot samo kilometer več. In če v vse skupaj dodaš še klance ...

Glede na to, da nisem tekla že točno pet mesecev (sem preverila), je bil skrajni čas, da s tekaških superg obrišem prah, se zbrcam v rit in se odpravim ven. Če sem bila lani prijetno presenečena nad stanjem kondicije ob začetku tekaške sezone, za letos tega žal ne morem reči. Saj nisem pričakovala, da bom tekla lahkotno kot kakšna gazelica petnajst kilometrov v eni uri. Ampak tudi tega, da bom po enem kilometru in pol pri tempu, ki ni bil še nikoli tako počasen, skoraj izdihnila, da o srčnem utripu, čisto previsokem, da bi se še počutila dobro, sploh ne govorim ... no, tega tudi nisem pričakovala.

Še preden sem prišla domov, sem tek že poslala k vragu. Si rekla, da se tega ne grem več. Da tek resnično ni zame. Da ni vredno, da se mučim in izgubljam živce. Ko sem prišla domov, sem skoraj nazijala Uroša, kaj misli s "kako ni šlo, kaj se je zgodilo?" Ugotovil je, da je verjetno bolje, da me pusti pri miru vsaj toliko, da se malo ohladim. 

Po toplem tušu se je glava nekoliko ohladila. Do večera, ko sem debatirala z mami, se je ohladila že toliko in preteklo je tudi že toliko časa, da sem lahko na vse skupaj pogledala malo realneje. Da sem ugotovila, da ni konec sveta. Da se je tekaška sezona šele začela in je tako logično, da kondicija ne more biti na vrhuncu. Da tekaške kondicije tudi nimam od kje imeti - s sedenjem na riti se je pač ne dobi. In tega je bilo v zadnjem času (žal) malo preveč ...

Še pred koncem tedna grem spet teč. Ker bom edino bom prišla do kondicije. Ne bom se pustila, da me en slab tek tako potolče. Vem, da bo prišel še kakšen in da me bo še kdaj prijelo, da bi rekla, da se tega ne grem več, ampak moja škorpijonska trma je močnejša. 

In Uroš je rekel, da gre, če za Vzajemnin nočni tek odločim za devet kilometrov, z mano.

Ni komentarjev:

Objavite komentar