Komentar iz naslova sem zadnjič na facebooku dobila na prejšnjo objavo. In načeloma se z njim povsem strinjam. Če hočeš za neko stvar narediti načrt, ga naredi - ne načrtuj, kako boš naredil načrt. Pa sem vseeno zadnjič naredila ravno to.
In ob kakšni drugi priložnosti to verjetno res ne bi bil ravno dober načrt, saj bi nanj enostavno pozabila. No, bodimo iskreni, "pozabila". Ne tokrat. Ker sem se odločila, da bom tokrat tudi dokončala, kar sem začela. Ker imam dosti tega, da imam na življenjepisu pri faksu zapisano samo eno letnico - začetek. No, roko na srce, tudi ko se ji bo pridružila še druga, kaj dosti bolj ponosna ne bom mogla biti, saj se z desetletnim študijem ne gre ravno hvaliti. Tudi zdaj bi prejšnji stavek najraje izbrisala in se skrila pod posteljo, pa ne bom. Mogoče bi ga morala še desetkrat prebrati, da ga resnično dojamem. In morda bi mi to dalo še dodatno motivacijo. Morda ga pridem prebrat, če/ko mi je bo spet zmanjkovalo.
Ampak zdaj spet zavijam iz teme nekam čisto po svoje.
V soboto sem torej uresničila načrt, ki sem si ga zadala v četrtek - naredila sem načrt za naprej. Za začetek načrt za ta teden. Štiri alineje, kaj bo narejeno do nedelje. Moram priznati, da mi je kar všeč. Za prvi teden nič kaj preveč napornega, da mi ne pobere spet vse volje, a vseeno tudi ne tako zelo malo, da bi mi dovoljevalo, da prosti čas prebijem z vsemi štirimi od sebe.
In moram priznati, da mi gre kar dobro. Tri alineje so izpolnjene že na pol ali dve tretjini, edino ena me še čaka nedotaknjena, ampak ne bo več dolgo tako.
Malo se sprašujem, zakaj (za koga) to sploh pišem. Najbrž zase, saj koga pa še zanima, kako napreduje moja diploma. Morda tisto, ki si na glavo vsakič, preden me vpraša, kako napredujem, na glavo povezne metaforični škrnicelj. Ali pa tista dva, ki me tako z veseljem obmetavata s fotografijami igralcev, ki jih ne maram. Pa morda še tistega, ki me vsake toliko časa povpraša, kako napreduje pisanje (diplome ali knjige).
Predvsem pa seveda resnično zase. Za motivacijo. Za potrditev, da tokrat pa res bo. Za boljši občutek. In moram priznati, da vsaj malo pomaga.
Ampak zdaj spet zavijam iz teme nekam čisto po svoje.
V soboto sem torej uresničila načrt, ki sem si ga zadala v četrtek - naredila sem načrt za naprej. Za začetek načrt za ta teden. Štiri alineje, kaj bo narejeno do nedelje. Moram priznati, da mi je kar všeč. Za prvi teden nič kaj preveč napornega, da mi ne pobere spet vse volje, a vseeno tudi ne tako zelo malo, da bi mi dovoljevalo, da prosti čas prebijem z vsemi štirimi od sebe.
In moram priznati, da mi gre kar dobro. Tri alineje so izpolnjene že na pol ali dve tretjini, edino ena me še čaka nedotaknjena, ampak ne bo več dolgo tako.
Malo se sprašujem, zakaj (za koga) to sploh pišem. Najbrž zase, saj koga pa še zanima, kako napreduje moja diploma. Morda tisto, ki si na glavo vsakič, preden me vpraša, kako napredujem, na glavo povezne metaforični škrnicelj. Ali pa tista dva, ki me tako z veseljem obmetavata s fotografijami igralcev, ki jih ne maram. Pa morda še tistega, ki me vsake toliko časa povpraša, kako napreduje pisanje (diplome ali knjige).
Predvsem pa seveda resnično zase. Za motivacijo. Za potrditev, da tokrat pa res bo. Za boljši občutek. In moram priznati, da vsaj malo pomaga.
Jaz si tudi pišem plane za naprej in dejansko, če jih napišem, vsaj nekaj se spremeni pa čeprav večinoma dosedaj nisem vsega izpolnila, kar sem si zadala, ampak napredek vseeno je :) je kar dober občutek, ko nekaj prečrtaš ali obkljukaš. Eh ja... si mi dala misliti, tudi mene je kar malo sram, da moj študij poteka že 6 let, če se nisem zmotila. Je pa res, da sem si v tem času nabrala vsaj nekaj delovnih izkušenj, sicer ne vse z mojega področja, ampak delovne navade, kako sodelovati v kolektivu, delati pod nadrejenimi ipd.. Najbrž mi bo to še bolj koristilo kot diploma :)
OdgovoriIzbrišiP.s. ne spremljam redno blogov, vendar ko pridem gor, napišem tudi po par komentarjev, upam, da te ne moti :)
Jaz do zdaj sicer nisem zapisovala planov, ampak sem si zdaj rekla, da dajmo poskusit še tako, da vidim, če mi odgovarja. Sicer sem ta teden to naredila prvič, ampak se mi zdi, da bi mi znalo iti. Če ne drugega, se vse skupaj zdi malo lažje in bolj uresničljivo kot samo en ogromen plan "napiši diplomo", kar je blazno abstraktno.
IzbrišiSem se pa tudi sama od faksa oddaljila tudi zaradi nabiranja delovnih izkušenj in to še na mojem področju, kar je super, ker zna biti kar težko priti zraven. Potem se je pa še malo začelo razmišljanje, a bo sploh kaj drugače, ko bom imela še diplomo, pa se je vse skupaj spet zavleklo. Ampak potem malo dozoriš, če lahko tako rečem, in spoznaš, da enkrat bo treba to pač napisat. Sicer ne bi imela nič proti, če bi do tega prišlo malo prej, ampak zdaj je, kar je :)
P. S. sploh ni panike :)