ponedeljek, 09. februar 2015

Vetrovna nedelja na vršiški cesti

Za nedeljo je bilo napovedano sonce. Šajba cel dan. Pa ni bilo ravno tako, vsaj nekje od druge polovice dopoldneva naprej ne. No, za nekaj dni prej je bilo tudi napovedano, da bo konec sveta, pa ni bilo nič iz tega. Ob vseh napovedih smo si misel o sončnem vzhodu izbile iz glave. Tudi če ni padlo toliko snega, kot so rekli, ob štirih zjutraj ne bi bilo ravno zabavno gazit Vošce.

Tako smo premlevale in premlevale, kam bi se spravile. Potem se je mami spomnila, da te dni skozi Prisankovo okno zna posvetiti sonce, samo pravi trenutek in prostor je treba ujeti. Nismo točno vedele, kdaj in kje, pa smo se vseeno odločile, da jo mahnemo proti Vršiču. Če uspe, uspe, če ne, pa se bomo imele itak super - sonce skozi okno bi bilo samo bonus. 

Do drugega ovinka z avtom, tam pa krplje oziroma smuči na noge in veselo v breg po zasneženi cesti.




Kar nekaj je bilo takih, ki so si zadali tak cilj kot me (ne nujno s soncem vred), pa smo imele vseeno mir. Počasi smo premagovale ovinek za ovinkom in uživale v svežem hribovskem zraku. Se je pa hitro začelo oblačiti, kar nas je glede na napoved malo presenetilo, ampak se nismo pustile motiti. Ko pa je začelo še pihati (našel bi se kdo, ki bi to opisal z orkanskim vetrom), ni bilo več tako zelo prijetno. 

Sonce skozi okno bi sicer lahko ujele, ampak bi bilo treba odgaziti precej v hosto, kar je mami sicer poskusila, ampak ni bila dovolj hitra - časa namreč res ni veliko, saj se sonce premika dokaj hitro, okno pa je majhno. Tole je bilo najboljše, kar nam je uspelo:


Več sreče prihodnjič. Ampak imele smo se pa vseeno super. Odšle smo samo še do Tonkine koče, da smo malo postale v zavetrju in se pogrele s čajem in posladkale z milko, nato pa nazaj na veter.





Pot nazaj je bila večinoma luštna. Krplji so šli na nahrbtnik, saj za hojo navzdol niso najbolj prijetni, tako da je bilo mletje pod nogami manjše zlo. Pa to ni razlog za "večinoma luštna". Če ste se že kdaj peljali/hodili/kolesarili proti Vršiču, potem veste, da se pot od drugega do tretjega ovinka vleče. Zelooooo vleče. No, od tretjega do drugega, ko si že malo utrujen in precej prepihan, se vleče še toliko bolj. Da pred ovinkom razmišljaš, da če za njim še ne boš videl asfalta in avtomobilov, se boš samo še usedel in se ne boš premaknil niti za milimeter več.

Ampak seveda še vedno hodiš. Dokler ne prideš do avta, v katerem se malo pogreješ in s katerim se odpelješ na zasluženo kavo. In prav tako zasluženo dozo smeha.

Ni komentarjev:

Objavite komentar