sobota, 07. februar 2015

Tek na smučeh - se bova spoprijateljila?

V petem razredu smo imeli pozimi v šoli teden teka na smučeh. Na žalost teden, ki bi ga najraje pozabila, ker se mi je takrat tek na smučeh zameril. Zelo zameril. Tako zelo, da sem bila takrat prepričana, da do konca življenja ne stopim več na zobotrebce. Ni mi šlo. Ne tehnika, kaj šele hitrost. Od učitelja žal nobene spodbude, samo en kup priganjanja. Da so vsi drugi že tako zelo spredaj in zdaj čakajo samo še mene. A strah te je it po klancu navzdol? Pa kaj, pojdi hitreje.

Cel teden.

Pa me je potem mami enkrat že pred leti vseeno spet spravila na tekaške smuči. No, spodbujala me je k temu, da se spravim. In sva šli. Ne spomnim se čisto dobro, kako mi je šlo, ampak ni mi teka še bolj zamerilo.

Tokrat pa se je spet ponudila priložnost, da poskusim. In sem si mislila - zakaj pa ne? Če ugotovim, da mi še vedno ni do tega, ni problema, saj nisem imela zdaj načrta delati kariere iz tega. Se mi je pa zdelo, da sem tisto zamero izpred več kot petnajstih let že prerasla.

In tako sem spet nataknila na noge tekaške smuči. Pa je kar šlo - malo po smučah, malo tudi po riti, pa z veliko kriljenja in lovljenja ravnotežja. Pa preveč po rokah, tako da jih zdaj kar fino čutim. Ampak je šlo. Nisem še čisto odločena, ali je zame ali ne. Sem pa odločena, da poskusim še kdaj, da to ugotovim. 

In zakaj ne bi poskusila že jutri? Za regeneracijo po dopoldanskem krpljanju. 


Ni komentarjev:

Objavite komentar