Še vedno je samo zima

Bil je konec novembra pred osmimi ali devetimi leti. Z mami sva se prvič selili. Plan je bil sicer, da bi se en teden kasneje, vendar sva pohiteli in v hiško, ki jo je bilo sicer treba še segreti, saj je že nekaj let prazna počivala, svoje stvari prinesli že takrat. Še dobro. Če jih ne bi, se namreč pred pomladjo ne bi mogli preseliti. Tisti vikend je namreč zapadlo meter in pol snega.

Veste, kakšni alarm so takrat razglasili? Nikakršnega. 

Zato me je danes, ko sem videla, da je za petek razglašen oranžni alarm, skoraj vrglo na rit. Napovedujejo, da bo padlo od 25 do 40 centimetrov snega, na vzhodu lahko tudi do pol metra. Na 24kur razlagajo, da je danes največ snega padlo v okolici Postojne, "kar 20 centimetrov"!

Kot da ne bi bili sredi zime. Kot da za Slovenijo sneg pozimi ne bi bil normalen. Spet neko umetno ustvarjanje senzacionalizma in izrednih razmer. 

Ljudje imamo kratek spomin. Zadnjih nekaj zim ni bilo ravno najbolj radodarnih s snegom in že smo pozabili, da so zasnežene zime pri nas nekaj normalnega. Da je bolj normalno to, da je celo zimo ob pogledu skozi okno belo, kot da je sredi decembra čez dan 15 stopinj. 

Namesto da zganjamo paniko in bentimo čez nekaj, kar je za 3. (pa tudi 4., 5., 6. in še kateri) februar normalno, raje poglejmo skozi okno. Ali, še bolje, stopimo ven. Na sneg. Mar ni krasno, kako svetlo je zunaj tudi sredi noči zaradi vse beline, ki nas obdaja? Mar niso drevesa, obložena s snegom, krasna? Mar ni škripanje snega pod nogami balzam za ušesa? Mar niso snežinke, ki nežno božajo kožo, prijetne?