Buljim v prazno belo polje in iz svoje prazne glave želim iztisniti nekaj. Besede. O nečem. Ampak še vedno kar sedim in buljim. Morda se mi pa kar naenkrat odpre.
Pa kaj še!? Tako nekako je že tri dni. In potem vsakič zaprem. Ali pa niti ne odprem, ker pač ne vem, kaj bi napisala. In tudi danes se poigravam s to mislijo. Da bi enostavno izbrisala, kar sem že napisala (se pravi nič - no, besede so že, ampak vsebine pa nobene), in zopet zaprla. Pa ne bom.
...
Tega v bistvu sploh nisem imela namena napisati. Težko je pisati o lastnih šibkih točkah in neuspehih. No, tule v resnici niti ne gre za neuspeh, bolj za, hm, spodrsljaj, obstanek na mestu. Mogoče tudi kakšen korak nazaj.
Malo sem jezna sama nase. Nekako mi je spet uspelo diplomo malo porinit v podzavest. Nisem ponosna na to, priznam. In tokrat me - za razliko od vsakič prejšnjič - to blazno moti. Seveda bi lahko našla kakšen "priročen" izgovor, kako da ni ne vem koliko časa, saj veste, služba, pa kuhanje, pomivanje posode, petnajst zavihkov na računalniku, maček, ki ga je treba nafutrat ... Ampak kot sva se zadnjič pogovarjali z mami - časa za diplomo imaš točno toliko, kolikor si si ga pripravljen vzeti (seveda upoštevajoč tudi vse te služba, pa kuhanje, pomivanje posode, petnajst zavihkov na računalniku, maček, ki ga je treba nafutrat, okoliščine).
Tako da je vse skupaj zelo preprosto - nisem si vzela dovolj časa. In zdaj si ga bom. No, ne točno zdaj, ker zdaj bo treba it spat. Ampak v čim bližnji prihodnosti. No, priznam, jutri dopoldne gotovo še ne, ker me ne bo doma. Sobota popoldne, ko je Uroš v službi, pa bi bila idealna. Ja, v soboto bom naredila načrt, kako naprej. Valentinov zmenek s faksom.
In jezna sem nase, ker sem se spet malo zredila. Ne, seveda ni konec sveta, svoja stopala še vedno vidim, ko vzravnano stojim, ampak ne počutim se fajn. Kakšne bobi palčke, čokolada ali smokiji v službi manj, pa bo. Pa kakšen korak ali trije več. Lahko tudi v teku, čeprav me prav nič ne vleče teči v nizkih temperaturah (nizkih za tek, se razume). Pa kakšen breg. Tudi to je že v planu. Ali pa vsaj vsak dan petkrat gor in dol po stopnicah. Pa fitnes, če že plačujem mesečno članarino.
Ker res ni fajn bit jezen sam nase ...
Poznam to....ko čakaš na pravi trenutek, ki ga nikdar ni....ali pa veliko načrtov, nič akcije....ali pa "kar lahko storiš danes, odloži na jutri....Sem (bila) mojstrica načrtov brez realizacije :) Po 40-em je pa vse drugače, se zgodi samo od sebe, verjetno zato, ker se zavedaš, da ti že počasi voda v grlo teče :D
OdgovoriIzbrišiSeveda, znano vse to :) Če lahko pa z danes odložiš na pojutrišnjem, je še toliko bolje. Vsekakor pa upam, da mi uspe pri sebi vse to spraviti v red še pred tridesetim - če pa še kaj prej, toliko bolje! :)
IzbrišiPoznano... mene dejansko šefica daje brco v rit, ker me pogosto sprašuje, kako napredujem.. nekajkrat sem ji že rekla počasi počasi, ampak ker to že govorim 3 mesce, bi mogel biti že viden kak napredek, pa ga ravno ni. Zato je slaba vest, ampak ker sem drugi teden fraj, sem se odločila, da bom vsaj 2 dni za to, kar je le 25% časa, ko sem prosta :) in ja... tudi jaz sem se zredila ... občutek ni ravno ok, ampak z majhnimi koraki bom že prišla na tisto, kar si želim :) le pogumno in srečno! Dobro je, da se zavedamo svojih napak, da smo na to jezni, ker to pomeni, da smo pripravljeni nekaj spremeniti, ker se počutimo nelagodno.
OdgovoriIzbrišiPridna šefica, kar tako naprej :) Vem kako je, ko ti je vsakič, ko te isti človek vpraša, kako gre, pa veš, da ne gre prav dobro in hitro - ko bi vsakič raje še bolj zlezel vase in potem opletaš s tem "počasi", "malo pa bo" :D
IzbrišiMene tolaži, da bodo zdaj počasi temperature zunaj višje, tako da se bom mogoče spravila celo na kakšen tek, če mi uspe :)
Pa pogumno in srečno tudi tebi :)