petek, 30. januar 2015

Pozor, konj* na cesti!

Na eni izmed poti domov ob cesti stoji tabla, na kateri je narisan konj, spodaj pa piše "Pozor, konj na cesti". Prav vsakič me ima, da bi se ustavila in spodaj dopisala "Pa ne samo eden". No, v resnici ne bi dopisala, mogoče bi samo nalepila list, na katerem bi pisalo to - zakaj bi delala lastniku škodo z alkoholnim flomastrom (s čim drugim se žal ne bi dobro videlo)?

Danes sem na enega takega konja, ne na štirih nogah, ampak na štirih kolesih, naletela na poti v službo. Če ste danes vsaj kaj pogledali skozi okno ali, če pa ste bolj moderne sorte, prečekirali fejsbuk ali 24kur, ste lahko videli, da je snežilo. Sicer ni bilo konec sveta, kot bi lahko mislili ob vseh napovedih v preteklih dneh, vseeno pa je snežilo dovolj, da je promet potekal malce drugače kot ponavadi.

Saj veste, nekateri mislijo, da v snegu ne smejo voziti več kot 33 kilometrov na uro, drugi vozijo malo cikcak in po možnosti obstanejo v kakšnem jarku, veliko jih pa kljub "izrednim razmeram" vozi normalno - ampak v skladu z razmerami.

Seveda pa obstaja še ena vrsta - taki, ki se na razmere kratko malo požvižgajo, ker oni so pa pač carji in se bodo po Zaloški furali s svojo klasično hitrostjo kakšnih deset kilometrov nad omejitvijo. In točno na takega konja sem naletela danes. Ravno sem prišla iz trgovine in jo mahnila nazaj proti postaji, ko sem ga zagledala. Na žalost kakšne pol sekunde prepozno in mi zato ni uspelo pravočasno prestaviti dežnika iznad glave pred telo, da bi lahko ustavila slap plundre, ki je letel proti meni.


Najprej sem samo odprtih ust obstala in se obenem močno ugriznila v jezik, da nisem naglas zaklela, v šoku, da se je resnično zgodilo tisto, kar mislim, da se je. Nato sem pogledala svoje hlače in bundo in potipala torbo - vse je bilo mokro. Zgrožena od vsega skupaj sem v glavi začela premlevati, kaj bi naredila tipu, ki mi je to naredil. Povedala bom samo to, da je vključevalo tudi trganje intimnih predelov, seveda ne s tako zelo milimi besedami.

No, hlače so se mi sušile "samo" dobro uro in še kakšne dodatne pol ali tri čert je trajalo, da se mi je v službi uspelo segreti.


*Ne morem, da se ne bi opravičila prikupnim živalim na štirih nogah, ki jih v tem zapisu tako grdo žalim.

2 komentarja:

  1. hmm življenje ob zaloški me je naučilo, da moraš od štarta do cilja po njej peljati točno deset km na uro več od omejitve, da greš skozi zeleni val :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. 3 minute prej od doma, pa tudi kakšna rdeča luč ne bo pomenila konca sveta :) In zeleni val ni opravičilo za zalivanje pešcev.

      Izbriši