Kako začeti pisati knjigo?

Če mislite, da bo tole priročniški zapis, v katerem vam bom razkrila vse skrivnosti o tem, kako začeti pisati knjigo in jo tudi napisati (po možnosti tako, da bo še superuspešnica), vas moram na žalost kar takoj razočarati. 

Bolj kot kaj drugega bo šlo za misli, ki mi rojijo po glavi, ko začnem razmišljati o pisanju knjige. Ker, saj vemo, da bi jo nekoč rada napisala. Pa to niti ne pomeni, da jo bom začela pisati zdaj. Zdaj imajo prednost pri pisanju druge stvari (na primer tista, o kateri ne maram govoriti ali pisati).

Pa vseeno je knjiga spet nekako prišla v moje misli. No, pravzaprav točno vem, zakaj. Zaradi bralnega izziva. Ki je sicer izziv v branju, ne v pisanju, ampak kolega mi je na tisto moje pisanje o knjigi, ki bi izpolnjevala čim več kriterijev, navrgel komentar, naj pa napišem knjigo, ki jih bo izpolnjevala čim več. In potem se je temu mnenju pridružil še en drug kolega, ki še intenzivneje navija za moje pisateljevanje.

Pa se je aktiviralo nekaj "pisateljskih" možganskih celic, ki so zdaj nekaj časa spale. In so začele poganjati bodočeknjižno kolesje. Kakšna bi bila sploh tema? Rada berem kriminalke, ampak ali bi bila resnično zmožna eno tudi sama napisati? Ali naj napišem erotično trilogijo, te so po 50 odtenkih res pravi hit, rastejo še hitreje kot gobe po dežju? No, seveda se tega niti ne bi spravila pisati, ker me taka literatura ne potegne. Zataknilo se mi je po prvih 50 odtenkih, za katere mi v resnici niti ni jasno, kako se mi je uspelo prebiti skozi njih. Ali zakaj sem se jih pravzaprav spravila brati - nikakor ni bilo zato, ker so jih brali vsi. Ko sem jih brala jaz, so bili itak že lanski sneg in se je bralo oh in sploh še boljše žgečkljive knjige.

In če to, da mi žanr enostavno ne potegne (saj veste, "ven iz območja udobja blablabla krepi človeka blablabla"), za koga slučajno ni dovolj, imam pripravljen še en razlog. Nekako predvidevam, da bi bilo moji mami zanimivo prebrati knjigo, ki bi jo napisala njena hči. In niti pod razno si ne predstavljam, no, lažem, seveda si, kako "zanimiv" bi bil najin prvi pogovor po njenem branju moje knjige. Oziroma kako zelo bi se želela vdreti v zemljo. Saj veste - človek ni nikoli dovolj zrel in odrasel, da bi mrtvo hladno na televiziji gledal seksualni prizor zraven svojih staršev. Če pa slučajno za koga ta nikoli ne velja, prosim za recept, bom zelo hvaležna.

Ampak zdaj že malo bluzim ...

Tema torej ostaja neznanka, to pa hitro potegne za sabo še en kup drugih neznank. Če mi ni jasna tema, kako naj mi bo jasna zgodba? Kdo bo glavni junak? Kaj bo ta glavni junak počel? Kako se bo zgodba zapletla? Pa tu seveda ne iščem dramskega trikotnika z vsemi sokoljimi teorijami in katarzo vred. (In seveda v zadnjem stavku sploh nisem zmešala jabolk, hrušk in krompirja.) Kako se bo razpletla? Kaj vse pride vmes?

En kup dela, v glavnem, in glava, ki ni dovolj velika za vse te misli. Zato sem odklopila. Pa potem čisto nekje drugje, nič v povezavi z razmišljanjem o pisanju, naletela na tole:

Vir

In se mi je vse podrlo. Ker Ernest pa menda že ve, on je napisal velike stvari. 

Moram pa na tem mestu sključeno in prav potihem priznati, da sem od teh njegovih stvari prebrala čisto in samo Komu zvoni, pa še to po sili razmer, ker me je roman pač doletel za maturitetno branje. In zdaj moram še bolj zlesti vase, na glavo povezniti škrnicelj in še bolj potihem priznati, da niti tega romana nisem prebrala do konca, čeprav je bil za maturitetno branje. Ker tam nekje sto strani pred koncem enostavno nisem mogla več. Preveč je bilo ljubezni že po nekaj dneh poznavanja in "mojega zajčka" in "moje zajčice". 

Ampak pravijo, da je bil Ernest car. Se pravi bi nekaj moralo biti na tem citatu. Okej, vklopim spet možganske celice, malo so se pa le uspele spočiti, in tuhtam naprej - čeprav naj ne bi tuhtala, ampak se enostavno usedla za pisalni stroj in krvavela. No, ker so časi vseeno modernejši, predvidevam, da lahko pisalni stroj nadomesti tudi računalnik. Pa tudi krvavenje mirne duše izpustim, čeprav samo metaforično.

Pa se vprašam še, kam bi me pripeljalo pa to - po moje v nekakšen nepovezan tok misi, nad katerim bi že sama obupala nekje po dveh straneh in petih vrsticah, bralci pa verjetno že kakšni dve strani prej. 

Ne, ne. Hvala za nasvet, striček Ernest, ampak se mi zdi, da vseeno potrebujem načrt. Pri katerem mi, kot ste lahko opazili, če ste se prebili do konca te objave, ne gre ravno dobro ... Več sreče prihodnjič!