ponedeljek, 30. junij 2014

Po petindvajsetih dneh v tekaških supergah

No, ne trdim, da v zadnjih petindvajsetih dneh tekaških superg nisem obula niti enkrat. Če bi to rekla, bi se prav grdo zlagala. Je pa res, da v teh dneh niso služile svoje prvotnemu namenu - se pravi teku. Imela sem neke optimistične plane, da bom na morju hodila teč, pa je pri planih tudi ostalo. Najbližje teku je bilo šibanje proti restavraciji, kamor me je Uroš peljal na večerjo za rojstni dan, ker je začenjalo deževati in nisva hotela, da naju namoči. 

To pa še ne pomeni, da superg nisem nikoli obula - prav so mi prišle na primer pri raziskovanju hotela (mimogrede, objava o tem še pride, nikakor ne bi zamudila priložnosti, da z vami delim nove fotke ponovnega raziskovanja). Je pa res, da bi bilo novih superg za to škoda, zato so šle z mano na morje stare.

Ampak to sploh ni point današnje objave in sumim, da je bil uvod spet daljši od tistega, kar sem želela povedati. Prejšnji teden se mi nekako ni uspelo spraviti teč. Saj bi rekla, da tudi zaradi popoldanske službe (dopoldanski tek mi ne leži, se spomnite?), pa vem, da bi bil to samo beden izgovor, poleg tega pa dva dni sploh nisem delala. Dajmo zato, malo diplomatsko, reči, da mi pač ni uspelo. Tako sem že včeraj sklenila, da je danes skrajni čas, da se spravim, in tudi dopoldanska služba mi je vse skupaj malo olajšala.

Vsaj kar zadeva uro teka. Nikakor pa ne, kar zadeva naspanost. Ker danes nisem ravno najbolj naspana. Kombinacija poznega odhoda v posteljo, zgodnjega vstajanja in slabega spanja pač ni ravno najbolj blagodejna. Ampak zdaj spet bluzim nekaj po svoje, gremo nazaj k bistvu. 

Seveda bi lahko potem tudi danes enostavno rekla, da pač nisem naspana, da sem brez energije in zato ne grem. Pa nisem. In sem šla. Strateško med polčasoma tekme Francija : Nigerija. Sicer sem deset minut drugega polčasa zamudila, ampak nisem zamudila nič bistvenega. Vedela sem namreč, da se v primeru podaljškov ne bom spravila teč, ker ob devetih je pa vseeno že malo pozno. Uro kasneje bi bila temperatura sicer idealnejša, ampak še vedno ni bilo tako vroče, da se ne bi dalo.

Po petindvajsetdnevnem tekaškem postu se nisem hotela preveč pretegniti, zato sem se odločila samo za kratki, trikilometrski krog. Glede na to, da je post trajal tako dolgo in da v tem času nisem niti drugače kaj bolj intenzivno migala (hodila sva na morju sicer kar precej, ampak to je pa to), sploh nisem vedela, kaj naj pričakujem, zato sem bila prav prijetno presenečena in vesela, da sem odtekla cel krog. Sicer je šel zadnji slab kilometer težko in na trmo, ampak je šlo. In če se mi je še ob prihodu domov zdelo, da je bil tempo katastrofa nad katastrofami, se je ob prenosu podatkov z ure na računalnik izkazalo, da sploh ni bil slab. Seveda bi bil lahko boljši, ampak lahko bi bil tudi dosti slabši. Lahko bi bil tudi nikakršen.

nedelja, 29. junij 2014

En teden po morju - morje. In plezanje!

Začelo se je čisto klasično - zdaj sem nazaj z morja, kdaj gremo na kavo? Ja, za vikend bi šlo. Ej, kaj pa če gremo spet na kakšen izlet - Zelenci ali pa morje. Hmmmm, za SZ že spet kaže na plohe in nevihte, a gremo potem na morje? Ja, midva z Davidom bi šla plezat, a gremo v Sesljan, tam imamo oboje? Meni so se ob besedi plezanje oči kar zasvetile, saj nisem plezala že od lanskega dopusta, pa bi malo obrisala prah s pasu in plezalk. Pa pravi še ta druga Tamara, da bi pa ona mogoče tudi poskusila, Petra reče, da ona plezala sicer ne bi ne bi, ampak seveda pojdimo na morje.

In smo šli. In se imeli krasno. Kaj hočeš lepšega kot plezališče in morje drugo zraven drugega. Parkiraš vmes in potem se odločiš, kaj boš najprej. Pa smo rekli, da bi najprej malo poplezali. 





Petra in Tamara sta potem odšli na plažo, mene pa je še kar vleklo tam proti skali in sem tako prosila Anjo in Davida, če lahko še malo ostanem z njima. In sta se spomnila, da kaj pa če poskusim, do kam pridem na tisti 7a, ki jo je Anja ravnokar splezala. Najprej sem mislila, da se jima je malo zmešalo, potem sem gledala tisto steno in ni mi bilo čisto jasno, kam je Anja sploh stopala in česa se je držala, da je prilezla do vrha. Ampak se nista pustila kar tako, jaz pa sem si rekla, da zakaj pa ne. In da bom vriskala, če mi uspe priti do drugega kompleta. No, uspešno sem odpela tudi petega tam nekje na polovici ali malo čez, potem pa ugotovila, da res ne vem, kako bi sploh lahko šla naprej. Že tako ali tako sem več kot presegla svoja pričakovanja, tako da sem z doseženim zelo zadovoljna. No, Anja se je potem še enkrat čisto na izi sprehodila gor in še vedno mi ni jasno, kako. 





Potem smo se počasi odločili, da je bilo švicanja (zaradi plezanja in zaradi vročine, ki ni ravno prizanašala) dovolj in da gremo mišice sprostit v morje. Čisto ob obali je bila voda sicer ledeno mrzla, ampak ko si bil v njej tam nekje do polovice stegen, je postala toplejša in ko si zaplaval, bi lahko plaval ure in ure (vsaj jaz). Le kaj hočeš lepšega? Tako smo še malo plavali, malo poležavali, za konec pa smo s Tamaro in Davidom zlezli še na vrh rova, iz katerega skačejo v vodo, čeprav je to prepovedano in je v bistvu prepovedan že vstop v rov. Ampak nam ni bilo žal, da smo se spravili gor, ker je bil razgled res odličen. Smo pa sklenili, da nikomur od nas ne bi ravno dišala ideja, da bi morali iz rova skočiti v morje, ki je nekje 10-15 metrov niže.







Dan je seveda minil hitro in že je bil čas, da se odpravimo, pa tudi naši želodci so si že zelo želeli hrane. Tako smo se v Kozini ustavili na dobri večerji ob še boljšem pivu in neprijaznem natakarju, domov pa prišli nekje na prehodu iz včerajšnjega v današnji dan.

Danes me na to, da sem včeraj po slabem letu spet plezala, spominja malo odrgnjene kože na dveh prstih, par modric na kolenih in muskelfiber, najhujši v hrbtu. Ampak je bilo vredno!

petek, 27. junij 2014

Krška živa narava

Današnja objava bo bolj fotografsko obarvana, saj je njena tema taka, da ne rabi veliko povedanega. Najzanimivejše rastlinje je bilo kar okoli bajte, že samo terasa ponuja nešteto fotografskih priložnosti. Nekaj sem jih izkoristila. Je bilo pa okoli bajte tudi veliko krokodilov martinčkov, vendar niso bili ravno najbolj pozerski, tako da nimam nobene njihove fotke. 







Med živalmi so prevladovali mački, saj sva jih videvala povsod. V Krku na primer dva, za katera bi verjetno marsikdo pomislil, da bi znala biti mrtva, saj nista kazala pretiranih znakov življenja. Česar jima v tisti vročini niti nisi mogel zameriti. Se je pa vseeno našel eden, ki je pridno poziral, nato pa se odpravil naprej.




V Malinski pa naju je razveseljevala mačja družinica s šestimi mladiči (vsaj toliko nama jih je uspelo našteti), ki so bili tako prikupni in so tako luštno igrivo skakali drug po drugem, da si se enostavno moral ustaviti in uživati v predstavi. Videla sva tudi nekaj mršavih mačkov, ki pa jih nisva ravno pridno fotografirala.





Nekaj je bilo tudi perjadi na dveh nogah. Golobov seveda nisem fotografirala, ker niso ravno najzanimivejši ptiči.




Od drugih živalskih predstavnikov pa si častno omembo zaslužita še metulj in Gregor Samsa, ki sva ga srečala skoraj vsakič, ko sva se zvečer vračala v apartma.



sreda, 25. junij 2014

Muskelfibrasti dan

Ne, danes ne bo nič morskega. A zakaj? Ker enostavno ni dan, ko bi rada pisala o morju. Ker danes, v tem vremenu, ob spominjanju na morje samo postanem otožna in bi šla nazaj (čeprav tudi dol verjetno vreme ni kaj dosti lepše, temperature pa ne dosti višje). In se mi, v dolgih hlačah in dolgih rokavih, morje, veter v laseh in visoke temperature izpred štirih dni zdijo samo še kot sanje. Kot da sploh ne bi bila na morju. Ena redkih stvari, ki govorijo, da je bilo vse skupaj res, je to, da luč v kopalnici doma sem in tja še vedno prižgem na zadnjem, namesto na prvem stikalu. (Dobro, pa vseh tisoč tristo fotk.)

Ok, dovolj poetike in patetike. Z Urošem sva bila zadnjih nekaj mesecev nekoliko lena, kar se tiče fitnesa. Jaz sicer malo manj kot on, ampak kaj dosti manj pa ne. Mene je enostavno bolj premamil tek zunaj, sem se pa občasno še vedno odpravila, da ne bi imela slabe vesti, da plačujem fitnes, pa ne hodim. Na morju mi je Uroš zaupal, da je malo izgubil voljo, ker se mu je zdelo, da ni nobenih rezultatov, vendar je ugotovil, da se mu pa vsi tisti obiski fitnesa vseeno poznajo, tako da sta se volja in motivacija začeli vračati.

In preden bi se spet obrnili in se skrili za kakšen vogal, sva stopila v akcijo in se včeraj po (pre)dolgem času odpravila na fitnes, da malo zbudiva mišice. Odločila sva se, da obdelava celo telo, da bo zbujena večina mišic. In danes so resnično zbujene skoraj vse, ker je počutje nekako takšno:

http://whygetstrong.com/why-you-get-sore/
Začelo se je že takoj zjutraj, ko sem se zbudila, v prsnih mišicah. In nekoliko v rokah. Že včeraj sem sumila, da se me bo danes lotil muskelfiber, in to hujši kot tisti, s katerim sem se zbudila, zato sem bila prav prijetno presenečena. Pa ne za dolgo. Ker se je začel pridno širiti v roke, v rame in na sprednjo stran stegen, čez dan pa se je preselil še na rit in notranjo stran stegen, kjer je bil pa prisoten že prej, se je pa še okrepil. In ko malo pojamram Urošu, da me vse boli, me hitro "potolaži" z besedami: "Ne skrbi, jutri bo še huje." Hvala, dragi.

torek, 24. junij 2014

Najini morski izleti (1)

Ker na štirinajstdnevnem morskem oddihu pač ne moreš ves čas samo ležati na plaži in se namakati v morju. In tudi zato, ker je imelo drugi teden morje samo osvežilnih devetnajst stopinj, po nebu pa so se radi podili oblaki, iz katerih je občasno tudi malo pokapljalo. Pa še pihalo je. In bilo je kakšnih 10 stopinj manj kot večino prvega tedna. Idealno za raziskovanje.

Nekateri izleti so bili v prvi vrsti namenjeni geocachingu, ostalo je bilo samo za zraven, pri nekaterih so bile pa v ospredju druge stvari, geocaching je bil pa za zraven. Idealno ravnovesje. 


Špilja Biserujka:

Simpatična mini jama blizu Rudin. Dolga okoli 110 metrov in ne pretirano globoka, pa vendar se jo splača videti - ni pač Postojnska jama, ampak tega niti ne moreš pričakovati. Do nje sva prišla kar dvakrat, saj sva bila prvič prepozna - junija je namreč odprta do petih, midva pa sva prišla minuto čez. Bi pa takrat osvežitev v njej prav prijala, ker sva prišla takoj na začetku dopusta, se pravi pri plus trideset in nekaj stopinjah, v špilji pa jih je prijetnih 15. 






Krk:

Mesto, ne otok, seveda. V Krku sva sicer že bila, tako da ga že poznava, ampak še vseeno se je lepo sprehodit po mestu, se ob obzidju spustit do morja in se povzpet do cerkvic na vrhu, kjer je krasen razgled. Zamerim jim edino parkomate, ki menda sprejemajo tudi bankovce, pa so mi vse po vrsti spljuvali nazaj v roke. Tako se je potem začelo nabiranje kovancev in kalkuliranje, koliko morava zapraviti, da nama vrnejo zadostno število kovancev. Nekako nama je uspelo.







Njivice:

Sicer nisem čisto prepričana, če bi temu resnično lahko rekla izlet, ampak delajmo se, da lahko. V bistvu samo zato, da lahko objavim spodnji fotki, ki sta mi res všeč, sploh prva. To je bil tudi edini "izlet" od tistih, kjer sva morala plačati parkirnino, kjer nisva imela problemov s kovanci, saj sva jih imela izjemoma dovolj. Tako sva tisto uro (zato sva jih tudi imela dovolj) porabila za sprehod in sladoled. In da mi je Uroš pokazal, kam so prišli na dopust, s katerega so odšli z apartmajem.



Fulfinum:

Ko sva prvič prispela do špilje in ugotovila, da z ogledom ne bo nič, nisva želela kar takoj nazaj v apartma (Uroš bi me tule sicer popravil, da tega nisem želela jaz, on bi z veseljem odšel s tiste vročine - priznam, res je bilo vroče), sva se odpravila še do Fulfinuma, ostankov rimskega mesta. Ruševine naju že tako ali tako vedno navdušijo.