V znamenju šahovnice

Back to life, back to reality, bi lahko rekla ... Časa za navajanje na vsakdanji tek življenja ni bilo prav dosti - ampak ni bilo druge, kar je treba, je treba. Tako imava oba z Urošem že za sabo prvi delovni dan po dopustu in vsaj zase lahko rečem, da občutek še ni bil tisti pravi. Jutri bo že bolje.

Malo sem razmišljala, kje bi začela poročanje o letošnjem dopustu, pa se je potem odgovor ponudil sam od sebe. Glede na to, da se že zadnjih deset dni skoraj vse vrti okoli nogometa, na Hrvaškem pa sploh, in sploh glede na to, da ravno med nastajanjem te objave Hrvaška igra odločilno tekmo v skupinskem delu, sem sklenila, da začnem kar pri nogometu. Mogoče bo kdo pomislil, da to ni ravno objava, s katero bi človek začel. Pa naj ... Ampak brez da bi vedel, kaj se dogaja v nogometu, na Hrvaškem enostavno ni šlo. 

Nogometna evforija na Hrvaškem je neverjetna. Saj sem vedela, da so nori na nogomet, ampak si vseeno nisem znala predstavljati, kako zelo. Vse je bilo v znamenju šahovnice. Pivo, bomboni, sladoled, skoraj prepričana sem, da če bi iskala dovolj dolgo, bi našla šahovnico še na WC papirju. Kupil si lahko tudi navijaški rokav.

Da bi dobila še boljši občutek o vzdušju, sva se odločila, da greva otvoritveno tekmo gledat v enega od lokalov ob morju in pridno navijat za naše južne sosede. Najprej sva se, ker je bila terasa dokaj prazna, usedla v eno slaščičarno, pa hitro ugotovila, da to ne bo najboljša odločitev. Pa sploh ne zato, ker v njej niso točili alkohola, tako da ne bi mogla spiti niti piva, ampak bolj zato, ker so prenašali tekmo na nemškem kanalu. To pač ni to in vzdušje ne bi bilo pravo. Tako sva popila svoj tonik oziroma pojedla svoj banana split in se odpravila v iskanje mize kje drugje.

Mislila sva že, da nama ne bo uspelo, saj so bili lokali nabito polni, pa se nama je nasmehnila sreča in sva v lokalu, ki ga ima v lasti človek, ki je tastu in tašči prodal apartma, dobila predzadnjo prosto mizo. In welcome drink. 

Vzdušje bi z eno besedo lahko opisala kot noro. Ko so Hrvati dali gol, je Malinska ponorela in med vsem navdušenim dretjem se je nekje zelo v ozadju slišalo slišalo še komentatorja, ki se je drl enako glasno kot mi. Kaj drugega kot noro res težko napišem, pa vendar noro še zdaleč ne opiše vzdušja tako, kot bi si želela. Morda se bo komu zdelo, da pretiravam, ampak zagotavljam, da ne.

Edino obžalovanje, ki ga imam pri letošnjem morju, je to, da nisva šla na obalo spremljat tudi tekme med Hrvaško in Kamerunom. Tisto je moralo šele biti noro, saj se je navijanje in petje slišalo tudi do apartmaja. 

In ko se tako spominjam tistega vzdušja, sem še bolj jezna zaradi zasneženosti HRT2, ker bi si tekmo res želela gledati tam. Ker je bilo enostavno simpatično poslušati njihovega komentatorja, ko se je ob drugem golu proti Kamerunu skoraj razjokal. Pri tretjem ga pa sumim, da je res potočil vsaj kakšno solzico. Ampak bo pač treba preživeti z našimi komentatorji.