Samo še enkrat spat!

Konec koncev bi lahko tudi celo noč prebedela in potem bi bilo samo še nobenkrat spat, ampak potem bi bila jutri cel dan vsa cunjasta in tečna, kar pa ne bi bilo dobro.

Zadnji dan pred zasluženim oddihom je bil preživet precej luštno in precej lenobno. Posedanje zunaj pod paviljonom, hudo dobre školjke, ki jih je skuhala tašča, ki morske hrane sploh ne je, torej jih ni niti pokusila (pa tudi njena morska rižota je ena najboljših stvari, pa jo prav tako dela samo po občutku), kurjenje košare, čvekanje in še malo več hrane. Tako od dvanajstih do petih popoldne. Res nam je bilo hudo.

Zvečer pa še malo posedanja ob prijetnem babjem druženju. Dale smo čez še zadnje v seriji spomladanskih praznovanj rojstnih dni in spet smo se imele fino. Pa saj se imamo tako ali tako vedno, ko se nam uspe (skoraj) vsem zbrati na kupu. Pa tudi, ko se nam ne uspe vsem - fajn punce se imamo skupaj pač fajn.

Spakiranega nimava skoraj še nič, itak je še jutri dopoldne dovolj časa za to. Kafka naju že cel večer žalostno gleda, očitno že ve, da se nekaj pripravlja. Jutri bo pa sploh posedal in poležaval naokoli po stanovanju kot kupček nesreče. Tako kot vedno, kadar greva kam več kot za en dan. Pa saj mu ne bo hudega, saj bo imel dobro družbo, tako, ki ji rado kaj "pade" s pulta na tla. Mogoče bo kdaj zaprt v kakšno omaro ali kabinet, kaj hujšega kot to mu pa že ne more biti.