Isti avtobus (no, ne nujno točno isti, ampak vsaj ista številka), ista pot, ista izstopna postaja, isti levi ovinek, ista hiša, ista siva ograja. Postanek pred to ograjo. Za ograjo parkiran isti siv avto. In srečanje istih oseb. Vendar se vseeno tu isto za nekaj časa konča. Tokrat sem jaz tista, ki stoji pred vrati in kliče, naj se ji pride odpret, in ona tista, ki sprejme klic in pride odpret. Isto pride nazaj. Grem skozi ista vrata, po istih stopnicah, v isto kuhinjo in v isto sobo. Ta je še vedno ista, a vseeno ni. Isti prostor z istim pohištvom. In tudi kuhinja je ista, le papirji na omaricah so drugačni. In isti je tudi balkon, čeprav ima zdaj polomljeno kljuko na vratih.
Vse to je še vedno isto. Samo da ni ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar