Na začetku je želja in res hočeš, da bi se vse izšlo znotraj nje. Velikokrat pa se zgodi, da se ne izdie in takrat se moraš sprijazniti s tem, da bo treba sprejeti kompromis. To pa je seveda lažje reči kot storiti. Sploh če je kompromis večji, kot pričakuješ.
Zadnjih nekaj dni se tako sprašujem, kako daleč je človek pripravljen iti, da bi dobil točno tisto, kar si želi. Ja, odvisno od človeka, vem. Naj torej malo spremenim vprašanje ... Kako daleč sem pripravljena iti jaz oziroma kako daleč sva pripravljena iti midva? Čez vse? Čez nič? Čez nekaj vmes? Kje je sploh meja? Kje je tista točka, ko rečeš "do tu grem in niti milimeter naprej"? Kako določiti to točko?
Trenutno še nisem našla odgovora na to vprašanje, čeprav me močno vleče v eno smer. Tja me vleče, ker vem, da je to res tisto, kar si želim oziroma kar si želiva oba. Že od prvega trenutka, ko sva v sredo odprla vrata avta in stopila ven. In z vsako minuto, ki sva jo preživela tam, se je to potrdilo še bolj. Če ne bi bila tako zelo prepričana, da je to res to, ne bi niti razmišljala in bi ponudbi brez razmisleka rekla "hvala, ampak ne hvala". Tako pa bo verjetno na koncu ja ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar