Ne maram jih. Nikoli jih nisem marala. Vedno me jih je bila groza. Nisem se spravila k njim, dokler ni bolelo. Orng bolelo. In je bil obisk zobozdravnika res nujen. V bistvu ni bil nikoli res nujen, vedno so bili obiski zobozravnika v sklopu rednih šolskih sistematskih pregledov. Od kod torej taka fobija pred zobozdravniki? Verjetno zato, ker je imela mami veliko problemov s šibkimi zobmi in sem se bala, da sem to podedovala.
No, tokrat je prišlo do tega, da je bil obisk zobozdravnika nujen. Ker je zob bolel že 3 dni. S težkim srcem sem se odpravila proti zobni ambulanti. Pričakovala sem obilico grdih pogledov, zmerjanje, zakaj nisem bila pri zobozdravniku že toliko časa. Pa ni bilo tako. Sprejela me je mlada, prijazna zobozdravnica, ki se nikakor ni mogla načuditi, kako je lahko boleč zob tako zelo slab, če imam ostale zobe lepe. Baje zelo lepe. Recimo da ji verjamem. Dvomim namreč, da bi zobozdravnik hvalil zobe, če ne bi bili lepi. To me je precej potolažilo, saj je izbrisalo moj strah o podedovanih slabih zobeh.
Verjetno se bom zato v petek nekoliko laže odpravila na ponovno mučenje, zaskakovanje čeljusti in občutek totalne podrejenosti in nemoči.Vseeno pa strah pred zobozdravniki ostaja. En "prijeten" (v narekovajih, ker vrtanje po zobeh in praskanje ostankov živcev ni ravno prijetna zadeva) obisk tega pač ne izbriše.
Ni komentarjev:
Objavite komentar