torek, 07. december 2010

Poezija

Že od nekdaj jo imam rada. Ne morem se upreti tekočim verzom, nenavadnim rimam in melodiki pesmi. Shakespeare, Poe, Baudelaire, Goethe, Rilke, od slovenskih pa Kosovel, Zajc, Pavček, Prešeren in Svetlana Makarovič. Če je le mogoče, berem poezijo v originalu. Ob Baudelairovih pesmi si zaželim, da bi znala francosko. Ob Goetheju odkrivam nove razsežnosti nemščine. Ob naših si bogatim besedni zaklad.

Tudi sama bi rada nekoč izdala pesniško zbirko. Še pred tem pa bi rada napisala še več poezije. Zadnje čase se moj ustvarjalni navdih na žalost skriva. Pogrešam čase, ko sem redno pisala pesmi. Seveda niso bile vse dobre. Mnogo je takih, ki jih ne bi objavila nikjer. Je pa tudi dosti takih, ki se mi zdijo dobre. Mogoče bi bile všeč še komu ...

Ker ni nadviha, ne bom objavila nobene svoje, ampak eno naključno iz zvezka, kjer hranim meni všečne pesmi raznih avtorjev. 

MARKO PAVČEK
(brez naslova)
Z vsako pesmijo me je manj.
Spraskam se v pesem. Počasi. Kos za kosom.
Bolečina je pekoča, a sladka.

Črna kri brizga iz verzov.
Pod nohti žari moje meso.
Z vsako pesmijo me je manj.

Pride čas, ko se postrgam vsega.
Brez kože bom, brez oči,
brez krvi in žil,
brez mesa, brez kosti.
Brez srca.
Takrat bom najbolj popoln.

Ni komentarjev:

Objavite komentar