četrtek, 23. april 2015

Na nos? Nanos!

Z Ajdo sva se že nekaj časa pogovarjali, da bi šli. Pa se je ponudila priložnost in že kar nekje na začetku meseca sva določili datum, ko se je bližal, pa še začeli spremljati vremensko napoved, ki nama je bila naklonjena.

Tako sva včeraj dopoldne po nekaj lovljenja in nesigurnosti parkirali pri lovski koči Vojkovo in se naprej podali peš. Bilo je toplo, sonce je sijalo, dobre volje nama ni manjkalo. Že kar takoj naju je navdušil gozd, skozi katerega vodi pot.


Ko sva prišli na odprto, sva bili navdušeni še toliko bolj. Pred nama se je odprla planota, ki se je zdela neskončna, v daljavi se je že kazala cerkev sv. Hieronima, sonce pa naju je še naprej pridno božalo. In imeli sva čisti mir - v daljavi se je na cesti sicer svetlikala pločevina, a nikjer nisva videli nikogar. Pri cerkvi sva srečali enega fanta, ki pa se mu je videlo, da je prišel uživat, ko se je na klopi nastavljal sončnim žarkom.







Pri cerkvi sva na hitro posedeli, malo popili in se odpravili proti Vojkovi koči. Tam je bilo več ljudi, vendar so se tako porazgubili po vseh tistih mizah, da sploh nisva imeli občutka, da je tako obljudeno. Privoščili sva si zasluženo malico, nato pa se še malo sprehodili okoli, da sva lahko občudovali razglede, ki so bili sicer nekoliko motni, a še vedno krasni. In tudi gozd okoli koče je lep. Zanimiva razvejana drevesa z vejami, od vetra nagnjenimi v eno smer.









Po približno štirih urah in pol sva bili nazaj pri avtu, zadovoljni in polnih novih doživetij, zraven pa sva že malo razmišljali, kam se bova odpravili naslednjič. Idej nama verjetno še nekaj časa ne bo zmanjkalo.


2 komentarja:

  1. aaah nanos je res super. in fotogeničen!
    kako pa da nista šle po tisti bolj skalnati poti gor? je res fajn krožna zadeva

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ajda se je šele zdaj začela malo spogledovat s hribi, pa jo skale in zajle še staršijo in ji nočem vsega skupaj zamerit. Je pa tudi ta pot, ki sva jo ubrali, res lepa - taka pohajkovalna.

      Izbriši