Samo da ni postran'!

(V naslovu je tudi črka t. Če ste jo spregledali, preberite še enkrat.)

Se vam zdi, da je s spodnjo fotografijo vse v redu?

Jaz namreč pravim, da ni. Takole bo bolje:

Če imate zdajle dvignjeno eno obrv (ali pač obe, če ne morete dvigniti samo ene) in se sprašujete, če mislim resno - ja, čisto resno. Miška mora biti naravnost. Vzporedna z robovi podloge. Po možnosti na sredini. Z Urošem temu ljubkovalno praviva, da je moja OKM (obsesivno-kompulzivna motnja) srečna. (Seveda se zavedam, da to še zdaleč ni OKM, verjetno niti ne njen mini mini zametek, in da je OKM v resnici zelo grozna stvar, in iz nje se niti slučajno ne delam norca.) Moja OKM ni srečna, ko vidi te fotografije.

Pravi koti, simetrija, stvari, ki stojijo naravnost in so vzporedne ali se povsem prilegajo, so mi prijetne za oko in me na neki način pomirjajo. No, morda me ravno ne pomirjajo, me pa vznemirjajo, če niso poravnane. In jih moram poravnati. Kar vprašajte Uroša, kako za njim vedno popravljam miško in kako zelo me rad zafrkava in jo malenkost zamika. In če smo že pri tem - ja, tudi na zgornjih fotografijah me v resnici živcira, da podloga za miško ni poravnana z robom fotografije.

Si lahko predstavljate mojo grozo, ko sem pred nekaj meseci sestavila novo kopalniško omarico, jo postavila zraven stranišča, stopila korak nazaj, da bi občudovala svoje delo, in ugotovila, da je stranišče postrani?! In si lahko predstavljate Uroša, ki je pridrvel v kopalnico, kaj za vraga, da je narobe, ko sem ga v tej grozi poklicala? 

Kdaj pa vaša OKM ni srečna?