sreda, 08. april 2015

Vozniški izpit? Ne, tega pa nimam.

Enkrat za vselej (pravzaprav ne verjamem, da bo zares za vselej, ampak upanje umre zadnje): 

Ne, resnično nimam vozniškega izpita. Ja, da se preživeti brez njega. Ne, ne vem še, kdaj ga bom naredila. Ja, včasih ga pogrešam, večinoma pa ne.

Nekateri pač nismo šli v avtošolo takoj, ko smo postali polnoletni in še preden bi šli v trgovino po prvo pivo kot polnoletniki in blagajničarki z nekoliko zlobnim nasmeškom na obrazu pomolili pod nos osebno, češ "vidiš, da lahko že po zakonu kupim alkohol, ha!" In bili potem razočarani, ker nam ravno takrat ne bi rekla za osebno. (Pa ne,da sem kaj takega naredila, da ne bo pomote.)

Vendar to, da nimam vozniškega izpita, še ne pomeni, da nisem bila nikoli v avtošoli. Sem bila. Takrat, ko je še niso preimenovali v šolo vožnje. Odvozila sem celih šestnajst ur, ko je moj inštruktor odšel na dopust, ko je prišel z dopusta, pa jaz nazaj v Ljubljano in najine ceste so se razšle. Razmišljala sem, da bi vožnjo nadaljevala v Ljubljani, pa sem imela do tega takrat še prevelik odpor, medtem ko je ta izginjal, pa so finančne zaloge, ki so bile namenjene izpitu, počasi skopnele. In od takrat vozniški izpit nikoli ni bil med finančnimi prioritetami.

In nekateri tega nikakor ne razumejo. Ker brez izpita za avto pa menda res ne moreš preživet. Veste kaj? Meni gre precej dobro. Sem pač toliko boljša prijateljica z avtobusi in vlaki. In časovno bolj omejena, kdaj se lahko kam odpravim, ampak mi to ne predstavlja nekega hudega problema. Če pa mi ga, pač poprosim koga pri bajti, da mi vse skupaj malo olajša. In nič nimam proti, če se ne morem odpeljati od vrat do vrat in po možnosti še skozi vrata. Noge mi čisto dobro služijo.

Sem zato čudna (ne zaradi nog, zaradi vsega skupaj)? Mislim, da ne,

5 komentarjev:

  1. amen to that!
    vsak teden me najmanj trikrat nekdo vpraša zakaj nimam izpita in kdaj ga bom naredila. živim v ljubljani in imam vse, kar potrebujem, na razdalji desetih minut s kolesom. če dežuje, pač dvajsetih minut peš. na začetku nisem gojila nekih posebnih čustev do vsega skupaj, ko bo, pač bo. zdaj ga pa prav iz principa nočem imet, ker jim hočem dokazat, da čisto lahko preživim brez.(:

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Meni gredo vsakokratna ista vprašaja že kar pošteno na živce. Zdi se mi, da se z mojim vozniškim izpitom vsi ukvarjajo veliko več kot jaz in sploh mi ni jasno zakaj - kot da so oni kaj na slabšem, ker jaz nimam izpita :D In me gledajo, kot da sem padla z lune, ker dandanes pa res RABIŠ izpit za avto. Ah ja ... :)

      Izbriši
  2. No pa še moja izkušnja- imam vozniški izpit, ampak vozim le redko, fantov ali mamin avto, toliko da pač, kao, malo ohranjam občutek, ki pa ga, po pravici, niti na začetku nisem imela.. imam pravo fobijo pred vožnjo in delam na tem, da ugotovim kako to ali premagati ali pa to sprejeti.. nikoli se nisem dobro počutila v vlogi šoferja, zato sem nad tem kar malo obupala... na srečo trenutno ne rabim nujno voziti, avtobus imam nekaj metrov stran, raje tudi hodim kot pa vozim, a kdo ve.. morda bo nekoč nuja.. do takrat pa- uživam ob branju knjig na avtobusu/vlaku/avionu ;)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Si predstavljam, da to ne more biti ravno prijetno ...

      Na vlaku/avtobusu pa jaz tudi zelo rada berem (na avionu še nisem bila); še dobro, da lahko - ena moja prijateljica pravi, da ne more, ker ji hitro postane slabo.

      Izbriši
  3. Se strinjam z vsem napisanim! Ko sem bila stara 18, ga nisem šla delat, ker zaradi treniranja nisem imela časa. Potem sem se preselila v Ljubljano, kjer sem ugotovila, da se da krasno živet brez njega in ga nikoli niti nisem pogrešala. Potem pa sem spoznala fanta z gorenjske in sem ga bila praktično prisiljena naredit, še vedno pa uporabljam avto le v skrajni nujnosti! Sicer res rada furam avto, sploh kakšne dolge road tripe obožujem, ampak se mi zdi, da so ljudje že tako dovolj leni in gredo vsepovsod z avtom, tako da poskušam vsaj jaz malo omiliti vse skupaj in ne prispevat k slabemu zraku hehe

    OdgovoriIzbriši