Tak, da si na koncu prijetno utrujen, a vseeno spočit od delovnega tedna. Dva dneva, dve različni dogodivščini in aktivnosti.
Včeraj smo se odpravili na Veliko planino. Začelo se je z maminim vprašanjem, če imam konec tedna prost in če bi kam šli. Končalo se je tako, da nas je bilo devet. Tako množično nisem bila v hribih že .... hm, nekje od konca prejšnjega tisočletja, se mi zdi. Bili smo luštna pisana druščina, stara od nekaj mesecev do nekaj mesecev več kot pol stoletja.
Seveda smo se imeli super - le kako bi se lahko imeli kaj drugače? No, veseli bi bili edino, če bi manj pihalo, tako pa nas je veter še preveč pridno spremljal že od izhodišča naprej z nekaj krajšimi postanki. Ampak se nismo pustili motiti. Vseeno smo najmanjšega člana naše odprave in njegovo mami pustili v domu na Mali planini, drugi pa nadaljevali še do Velike. In seveda čisto do Gradišča, da smo lahko rekli, da smo na njeni najvišji točki.
Nekje med Malo in Veliko planino sem hribovski podmladek še čisto navdušila za geocaching in bili so prav pridni pomagači.
Zanimivo se mi je zdelo, kako drugače doživljam hribe v tako veliki družbi - kar je v bistvu logično. Tvoja pozornost ni usmerjena na iste stvari, kot če si sam. Ali z mami. Oziroma posvetiš manj pozornosti nekaterim stvarem in več drugim. Tudi hoja je drugačna, vse skupaj je bolj dinamično. Malo hodiš spredaj, malo zadaj, malo v sredini, pogovarjaš se zdaj z nekom o pitju piva in mačku, zdaj enemu od mulčkov razlagaš, kako daleč je še do naslednjega zakladka in kje na telefonu to lahko vidiš, potem pa še malo klepetaš z mami o avtomobilih. Smeješ se pa tudi ogromno.
Velika planina je lepa. Tudi ko piha. Lahko bi se kar sprehajala in sprehajala po njej. Posedela bi pri vsaki hiški in občudovala razglede. Tekla od enega smerokaza do drugega in se jih naučila na pamet.
Mami je bila na Veliki planini ravno tak čas lani - 14. aprila. Takrat so žafrani celo planino obarvali vijolično. Letos smo bili za kaj takega kakšen teden ali deset dni prezgodnji, vseeno pa smo videli zametke vijoličnih preprog.
Luštno je bilo. Tako luštno, da bo treba kar čim prej ponoviti.
Tudi danes je šlo navzgor, a drugače. Bolj po rokah in na štriku. In s krasnim razgledom na morje - samo malo je bilo treba obviseti in se obrniti okrog. Bilo je tudi vroče in brez vetra. Pridni smo bili in si pridelali kar nekaj stenskih metrov.
Plezalke so še vedno neudobne. Če sem vsakič, ko pridem iz hribov, vesela, ko lahko sezujem gojzarje, so ti proti plezalkam še vedno copatki. Pa jih vseeno še vedno znova tlačim na noge in se sprašujem, kaj mi je bilo tega treba.
Da smo res plezali, mi boste morali tokrat verjeti na besedo, saj so v celem dnevu nastale sami tri fotografije. Čudno, vem. Anja me je vprašala, če je z mano vse v redu.
čudovito!
OdgovoriIzbriši