ponedeljek, 16. marec 2015

Zakaj se nekatera prijateljstva ne obdržijo?

Kar takoj moram napisati, da nimam odgovora na naslovno vprašanje. Če bi ga imela, ... No, ne vem, kaj bi bilo, če bi ga imela. Mogoče bi mi bilo lažje. Ne, verjetno bi mi bilo lažje. To je pa najbrž tudi vse. Za nekaterimi prijateljstvi bi še vedno žalovala. Za drugimi pač ne. Tudi zdaj za nekaterimi ne žalujem. Lahko v drugem primeru sploh govorimo o pravih prijateljstvih - če ne pustijo grenkega priokusa? Če nisi žalosten, ko pomisliš na njih? Rada bi verjela, da ja. Da so bila takrat, danes pa tako ali tako ne bi zdržala. Ne vem. Morda razmišljam preveč črno-belo.

Včasih razmišljam o nekaterih preteklih prijateljstvih, večinoma tistih, za katera mi ni vseeno, da so se končala, in se sprašujem, kakšna bi bila danes. Bi bila še vedno tako iskriva, tako nasmejana, a hkrati tudi tako resna in zanesljiva, kot so bila takrat? Za to seveda ni nobene garancije, vseeno pa bi (spet) rada verjela, da bi bila. In da bi bil še trdnejša, kot so bila takrat. Pa so bila res tako zelo trdna, če so se končala? In ali je morda mogoče, da se v resnici sploh niso končala, ampak so samo na pavzi? Hja, čas bo pokazal, kako je s tem, vseeno pa se mi zdi, da poznam odgovor ...

Včasih je jasno, kaj je krivo, in ni potrebno prav nobeno razglabljanje. Včasih pa so razlogi zelo nejasni in to je tisto, kar me jezi. In zaradi česar sem v vsaj enem primeru še danes zelo jezna. Ne vem, kaj se je zgodilo, zakaj na drugi strani kar naenkrat ni bilo več zanimanja. Tako kot ne vem, kdaj točno in zakaj so se v nekem drugem primeru vsakotedenske kave z občasnim kroženjem po obvoznici, na kar me je spomnil zadnji babji večer, in enkratnim spontanim večernim odhodom na morje, zaradi katerega sem imela "doma" nemalo težav, prerasle v samo še občasna srečevanja in večno obljubo, da zdaj morava pa res že počasi na kavo. In kako je iz te večne obljube nastala nikakršna obljuba. To je to, v mojem življenju ostajaš samo še kot spomin.

Skoraj neverjetno je, kako hitro se z določenimi ljudmi lahko oddaljiš. Kako hitro jih nehaš pogrešati v svojem življenju. In spet se vrnem k prejšnjemu vprašanju - je bilo prijateljstvo pravo, če se je lahko zgodilo kaj takega? In še vedno trdim, da ja. In takoj nekoliko klišejsko dodam, da je šlo pač potem življenje svojo pot. In takoj nato še bolj klišejsko, da se vsaka stvar zgodi razlogom - tudi če ga na začetku (ali tudi še po kar nekaj časa) ne vidiš.

In pri vsem tem razmišljanju ne morem, da ne bi pomislila na vsa današnja prijateljstva. Kakšna je njihova usoda? Seveda bi rada stoodstotno zatrdila, da se bodo vsa obdržala in da se bodo iz dneva v dan krepila. Ampak bodimo realni - po vsej verjetnosti (žal) ne bo tako. Ker ni nobene garancije, da se bodo vsa obdržala. Seveda lahko rečem, da se bom trudila in borila, da bodo vsa obstala. Ampak to ni dovolj. Za prijateljstvo sta pač potrebna dva. In, kdo ve, morda bom tudi jaz kdaj tista druga, tista, ki se ni trudila. Pa ne da kaj takega načrtujem, da ne bo pomote ...

2 komentarja:

  1. Kako dobro dene tak zapis in vprašanje na katero tudi sama ne poznam odgovora. Z leti sem se navadila, da ljudje vstopajo v moje življenje in jaz v njihovo, z nekim namenom, da se nekaj naučimo in potem iz tega "razmerja" izstopimo "modrejši" ali pa z novimi spoznanji, nadaljujemo življenje. Morda se nekoč poti spet združijo in je občutek takšen, kot da je minila le ena ura od kar smo se nazadnje videli.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Jaz prej nikoli nisem kaj dosti razmišljala o tem - pač sprejmeš, da ljudje prihajajo v tvoje življenje in iz njega odhajajo, nekateri v njem ostanejo dlje kot drugi. In se s tem sprijazniš, ker konec koncev je to naravni potek stvari. Ne samo prijateljstev. Včasih pa se potem v vse skupaj bolj poglobiš in se sprašuješ, zakaj do česa pride. Niti ne nujno z namenom, da boš našel odgovor. Vsaj ne tokrat.

      Izbriši