Seveda je težko dvignit rit iz tople postelje sredi noči. Po samo nekaj urah spanja. In se zbasat ven v čisto temo v minus. In ob štirih zjutraj montirat dereze na noge, na ruzak pa za vsak slučaj krplje - ki jih potem prav tako na ruzaku prineseš tudi nazaj dol. In se zapodit v hrib - no, pa seveda se ne zapodiš, ker tvoje telo še napol spi, bolj prav počasi prestavljaš eno nogo pred drugo.
Ampak tisti slabi dve uri in pol mineta in nekako se pregrizeš do vrha. In potem v trenutku pozabiš na to, kako težko je bilo vstat, kako težki so bili tisti začetni koraki. In v očeh se ti naberejo solze sreče. Ker se splača. In ko te kdo čukasto gleda, ker ne razume - če ne doživiš, ne razumeš. Debata sploh ni potrebna.
In če si še z najboljšo družbo - kaj še hočeš lepšega?
Stojiš na vrhu in občuduješ. In narediš milijon fotk. In se malo sprehodiš sem in tja in še naprej občuduješ. Igre narave. Kako sonce barva drevesa, oblake in sneg. Kako veter napiha sneg. Kako se oblaki valijo čez Mangart in Jalovec.
Hribi so itak lepi. Ko je šajba, nikjer nobenega oblačka in razgledi do neskončnosti. Ko je v dolini megla, ti pa si v tišini nad to "smetano". Ko se podijo meglice. Ko naletava sneg. Ko piha veter in vrtinči sneg (pa čeprav je mraz, da ti zanohta).
Ampak lepšega od vzhoda pač ni ...
In če ga opazuješ še s tako zelo ljubega hriba ... Ah, moja Vošca ... Le kako bi se človek lahko naveličal tega razgleda?
uau!
OdgovoriIzbrišinoro lepo!
OdgovoriIzbrišiJa, res je bilo noro - se splača za tistih par minut dogajanja vstati sredi noči in jo mahniti v hrib, res se.
OdgovoriIzbrišiFuuuul lepo :)
OdgovoriIzbriši