S temi besedami nas je Robi včeraj pustil na razmočenem Maksimirju po dobrih dveh urah uživancije.
Ampak najina zgodba se je začela že nekaj malega čez pet, ko sva odrinili iz Ljubljane. Koncert je ob osmih, najprej še preskupina, uf, časa več kot preveč. Itak bo že predskupina (oziroma predpevec) zamujal, pa potem da pripravijo za Robija, ah, pred pol deseto se vse skupaj itak ne bo začelo. Ampak do osmih bova itak že tam, tako da bova slišali tudi Olija. Teorija torej štima. Praksa pač ne vedno.
Sredi nevihte prideva v Zagreb (že to malo kasneje, kot sva imeli v načrtu), samo še parkirava, pa šibava proti stadionu. Parkiranje je bilo cel podvig, ker je bilo v okolici stadiona vse poparkirano. Vožnja po ulicah, iskanje praznega parkplaca, ponavljajoče se srečevanje istih avtomobilov, ki se trudijo za isto stvar, traja dlje, kot upava. Na koncu nama le uspe parkirati, v dežju se odpraviva proti cilju in ura je že kar nekaj čez osem. Dobro, mogoče bova zamudili en del Olija, ampak ok, bova že. Na poti proti stadionu pridno pišem imena ulic, po katerih hodiva, da ne bova zapravili pol noči z iskanjem avta. To se na koncu izkaže za nepotrebno, saj par ur kasneje brez pomoči prideva direktno do njega.
Ko le prideva do stadiona, sva malo razočarani nad tem, kako slabo je označeno, kje je kateri vhod, zato se najprej postaviva na napačnega. In ugotavljava, da je obvezna oprema za prihodnje koncerte na prostem pelerina, ker bi nama prišla še kako prav. Ko prideva do svojega vhoda, vzameva še pijačo (na katero zaradi obilice komolčkarjev čakava dlje, kot bi želeli) in ugotavljava, da Oli sploh ne poje. Odločiva se, da najdeva svoj prostor na tribuni in čakava, da bo Oli začel peti, ker očitno sploh še ni začel. Ura je nekaj malega čez devet in kar naenkrat se nekje izpod neba spusti Robi. Malo nama ni jasno, kje je Oli (danes se ob prebiranju člankov izkaže, da je bil točen in sva ga zamudili).
V tistem trenutku so vsi požrti živci od prej in nadležen dež pozabljeni in začne se čisti užitek. Petje, poplesavanje, smejanje, fotkanje (za katero je zadolžena Ajda, ki se jim na tem mestu zahvaljujem, da mi je dovolila, da ji za potrebe tega zapisa ukradem fotke), v glavnem čisto uživanje. Robi se je izkazal točno za tisto, kar sva obe pričakovali. Enega ogromnega zajebanta. Šejkanje v stilu Bijons, za katero pravi, da je prestar (za šejkanje, ne zanjo), petje Britni Spirs, izbruhi smeha, poljub kitarista in še vse drugo, kar paše v tak šov. Šov, ob katerim sploh ne opaziš, da se je med koncertom ulilo oziroma te to ne moti. Čeprav Robi ni več v taki formi, kot je bil, je še vedno navdušil s svojim šovom in naju zapustil s prepričanjem, da greva tudi na naslednji koncert, ki/če ga bo imel v bližini.
Na koncu se še čisto pod vtisi odpraviva domov, kamor prideva sredi noči. In današnji dan mineva ob preigravanju njegovih komadov, poplesavanju ob njih in podoživljanjem včerajšnjega koncerta. Robi, hvala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar