Tista bejba z leptopom v lokalu

Nikoli nisem razumela ljudi, ki v lokal privlečejo leptop in potem tam sedijo ure in ure in buljijo v ekran. No, itak ne razumem marsičesa, sploh kar zadeva novodobno tehnologijo - po ajnštajnovsko pametni telefoni, ki zmorejo ne vem kaj vse, česar ne potrebujem (na mobitelu uporabljam klice, esemese, zelo redko fotoaparat in občasno internet), guglova očala in podobne zadeve. Sori, ne štekam. Ampak to je že malo druga zgodba, gremo raje nazaj k folku z leptopom v lokalu. Najbolj sem bila šokirana, ko sem v eni kitajski restavraciji opazovala tipa pri sosednji mizi, ki je pipkal po leptopu, medtem ko je jedel. Malo je manjkalo, da nisem stopila do njega in ga vprašala, če si pa res ne more noče vzeti 15 minut, da bi v miru pojedel kosilo. 

No, skesano priznavam, da sem danes ena od teh ljudi tudi jaz. Ja, vrečko sem si že poveznila na glavo pa tudi v pepelu sem se že povaljala (bi se posipala z njim po glavi, ampak ne bi bilo fore, ker bi itak zdrsnil z vrečke, ki jo imam poveznjeno na glavo). Ampak naj takoj zatem povem v svojo obrambo, da odločitev ni bila čisto prostovoljna. Doma namreč ni elektrike (pa ne zato, ker bi jo kdo pozabil plačati, kot se je zgodilo nekdojema, ki ju je zato ob prihodu z dopusta v hladilniku pričakala pokvarjena hrana, ampak zato, ... v bistvu ne vem, zakaj, samo obvestilo smo dobili, da danes od devetih do dveh ne bo elektrike), jaz pa elektriko rabim, ker imam za delat ene stvari, ki jih brez elektrike pač ne morem, ker se najin leptop obnaša kot stacionarni računalnik in za delovanje potrebuje, ja, uganili ste, elektriko. 

Tako mi ni preostalo drugega, kot da svojo usnjeno torbo, na kateri dve od treh zadrg, ki jih uporabljam, očitno nista prebrali definicije v SSKJ, kaj zadrga je: priprava za zapenjanje česa, sestavljena iz dveh trakov z zobci ob notranjem robu, ki se s potegom drseče priprave odpira ali zapira (piše odpira ali zapira, ne odpira ali odpira, kot to počneta tisti dve zadrgi, (fotodokaz spodaj)), zamenjam za torbo za leptop, ki jo "ukradem" tastu, popokam stacionarni računalnik leptop in se spokam od doma. 

Ja, vem, lahko bi popokala in šla na faks, ampak se vseeno raje odločim za lokal. Ker imajo v lokalu kavo. In ne odločim se za katerikoli lokal, odločim se za Staja, ker vem, da imajo tam dobro kavo. Pa prijazni so. In ne, to ni plačana reklama, ampak nedolžna pohvala. In tako je moje današnje dopoldansko delovno okolje takšno: 

V bistvu mi prav nič ne manjka, ampak če bi bi lahko izbirala, bi vseeno raje delala doma. Tukaj namreč nimam hladilnika, WC je po zračni razdalji sicer blizu, ampak skozi steno pač še ne znam hodit (včasih sicer malo vadim, ampak potem raje počakam, da modrice izginejo, da ne bi kdo obtožil mojega moža, da me zaletava z glavo v vrata), pa še mačka, ki bi ga vsake toliko lahko malo jezila (ali on mene) ni blizu. Ampak kot zasilna rešitev Sta opravlja svojo nalogo več kot odlično.