Diplomska sobota

Včeraj je bil tak dan za diplomo ... Pa kaj, če sem bila utrujena od celega tedna, včeraj je bil do sredine prihodnjega tedna edini povsem prost dan. Diploma se pa noče napisati sama ... Potem pa temu dodaš še, da se mi je naenkrat začelo nekoliko muditi (po svoji krivdi, ne pa tudi po svoji volji), torej mi niti ni preostalo drugega, kot da spodviham rokave in se lotim dela. Ne bi bilo slabo, če časovno ne bi bila tako omejena, ampak je, kar je - manj pritoževanja, več delanja, pa bo šlo. Ko pride do tega, pač moraš stisniti zobe in ugrizniti v ta trd oreh.

In res sem bila pridna. Usedla sem se za računalnik in navezovala prijateljske stike s SSKJ in frazeološkim slovarjem. Tako zelo sem bila pridna, da sem zavrnila celo vabilo na piknik. Pa imam zelo rada piknike. Celo tako zelo, da se jim za vsako ceno ne odrečem, če imam le čas. Če so pa spontani, jih imam pa še toliko raje. Pa vseeno sem zbrala vso voljo in tokrat povabilo odklonila.

Brskala sem, listala, tipkala, se praskala po glavi in podobne stvari. In je kar šlo. Sicer počasi, ampak je šlo. Kamen na kamen palača, frazem na frazem (res se jih nabralo ogromno, tako da s tole diplomo ne bo muh) diploma. No, pa še en kup pisanja vmes, seveda. In ko mi bo končno uspelo spisat tole diplomo (in seveda tudi ta drugo diplomo in naredit še tisti izpit), se mi bo verjetno smejalo na široka usta. Pa veliko jeklenih živcev bom morala ohraniti, ker mi bo vse skupaj verjetno požrlo kar nekaj časa in še več volje. Ampak kar se mora, ni težko. Tudi če je.

Za konec pa še ugotovitev dneva: okostnjaki se tako dobro skrivajo v svojih omarah, da jih ni niti v SSKJ niti v frazeološkem slovarju. Ne morem, da verjamem.