Babji Piran ali Moj dragi z morja

Včeraj smo se z babami odpravile v Piran, tako kot zadnjih nekaj let vsaj enkrat na leto (včasih nam uspe tudi večkrat). Začelo se je seveda s kavo, tako kot vsakič, samo lokal smo lani zamenjale, ker so iz prejšnjega lokala naredili restavracijo. Med babjim kokodajsanjem smo obdelale še oddajo Moj dragi z morja zmore in se prav prijetno nasmejale. Se pač sliši tako zelo podobno. Kot že tradicionalno (a se lahko že reče tradicionalno, če se je zdaj zgodilo drugič?) je ena od denarnic ostala v avtu. Tokrat denarnica ta druge Tamare (prejšnjič pa Anjina). Petra se je spet javila, da gre zraven nazaj do garaže, z Anjo pa sva obsedeli na kavi in pridno čakali, da se vrneta. Tokrat je tudi Anja doživela vračanje po denarnico še z druge, čakajoče strani, in ugotovila, da čas mineva hitreje med hojo gor in dol. 

Ko sta Tamara in Petra končno prišli, smo se odpravile na plažo. Ja, me smo tiste punce, ki prav nič ne upoštevajo nasvetov, kdaj se skriti pred soncem oziroma te nasvete malo obrnejo in priredijo po svoje. Pred tisto uro, ko naj bi se umaknile v senco, sedimo v senci in pijemo kavo. Malo čez dvanajst se prestavimo na plažo, kjer vztrajamo nekje do štirih, potem gremo pa na še eno kavo ali na pivo. Potem pa seveda še malo nazaj na sonce. Včeraj smo lahko do treh spremljale fantovščino, ki se je dogajala kakšnih deset metrov za našimi hrbti. Bodoči ženin je imel kopalke v stilu Borata (na srečo so mu pustili, da ima čez tudi navadne kopalke, čeprav jih je moral od časa do časa sleči in svojo belo rit odnesti v vodo), vsi fantje pa so z oceno 7 ali 10 ocenili skoraj vsako osebo ženskega spola, ki je šla mimo.

Voda je bila super, manj brozgasta, kot smo se vse (razen Tamare) bale, da bo. 28 stopinj? A potem se bomo hodile hladit na plažo, ko nam bo v vodi postalo vroče, mi je šibalo po glavi dan prej in še včeraj, preden sem se prvič spravila v vodo. Na koncu sploh ni bilo tako slabo in res je bilo prijetno biti v vodi kaj več kot pet minut naenkrat. Ugotovile smo, da se Anje v vodi enostavno ne da spregledat. Medtem ko vsi drugi lagano čofotajo naokoli, bi človek mislil, da Anja intenzivno trenira za naslednje olimpijske igre.

Pred tisto popoldansko kavo/pivom je prišel na vrsto še klic na 113, ker nekateri ljudje v pijanem stanju pač niso za nikamor drugam kot za v eno jamo. (Ki se jo po možnosti zagradi z velikim kamnom, ki se ga kasneje ne umakne več.) Menda je dotični osebek stari znanec piranske plaže, ampak glede na to, da sta policaja potrebovala dobro uro, da sta prišla, me skoraj ne čudi, da lahko še vedno vsak dan hodi okoli, nadleguje ljudi, jim grozi in prosto razbija steklenice po plaži.

Po popoldanski kavi/pivu je bil počasi že (skrajni) čas za jumbo. Anja se je odločila, da tokrat ne bo sodelovala, ampak se bo raje igračkala s fotoaparatom in spala. Me smo pa pridno metale kocke in nametale en kup jumb (Tamara celo eno iz petk iz roke!). Ignoriratje moj porazen rezultat v prvi rundi, v drugi sem imela dobrih 400 pik več. (Opravičujem se, da je treba prvi prvi fotki obračati glavo, ampak iz neznanega razloga se je blogger odločil, da bo ignoriral, da sem jo postavila pokonci.)

Med igranjem jumbe je sonce počasi zahajalo in jaz ne bi bila jaz, če ne bi vsakih pet minut (ali še manj) vstala in odšla fotkat. Saj že vemo, da imam rada sončne zahode. (Prva fotka je spet malo za razgibavanje vratu.)

Ko smo končale drugo rundo, je bil počasi čas, da se odpravimo proti garažni hiši in večerji naproti. Nekoga je pri teh stvareh itak vedno treba čakat in tokrat (pa tudi že kdaj prej) je bila to Anja. Med čakanjem nanjo smo presenečeno ugotovile, da se nam je tokrat izšlo res super, saj nobena ni hudo opečena, kot se nam je skoraj praviloma dogajalo prej. Bleščičasto mleko za sončenje opravi svoje delo, čeprav nekateri niso najbolj navdušeni nad bleščicami.

Osramočeno lahko priznam, da nisem cerkve slikala niti enkrat in sem morala uporabit Anjino fotko. Že res, da nisem največja ljubiteljica cerkev, ampak kot stavbe so mi pa lepe in jih pač moram pofotkat. Sploh take malo drugačne.

Ko smo povečerjale in se basale proti avtu, da se odpeljemo domov, je bila luna tako velika in tako lepa, da sem jo enostavno morala fotkat. Menda je ta mesec še posebej velika in svetla, ampak me smo se na poti domov družno odločile, da zanalašč ne bomo verjele, da je res. Teorije zarote pa to.